| Žanr | družbeni roman |
| Narodnost | angleška literatura |
| Kraj in leto izida | Izola, 2020 |
| Založba | Meander |
| Prevod |
Ana Ambrož Strle |
| Ključne besede | Pustolovščine, Spomini, Spominski predmeti, Vdovci |
Ostareli ključavničar Arthur Pepper se po smrti svoje ljubljene žene zapre v svoj svet rutine in kar nekako ve, čemu in kako bi še živel. Leto dni po njeni smrti se prisili, da je čas njene stvari pospraviti in podariti. Nepričakovano v ženinem škornju odkrije črno šatuljo, v njej pa dragoceno zapestnico z osmimi slikovitimi obeski. Na enem od njih je zapisana telefonska številka. Radovednost mu ne da miru, pokliče jo in presenečen ugotovi, da je poklical v Indijo… Sledi napeto, zabavno in obenem žalostno odkrivanje ženine preteklosti. Znajde se pred dilemo, ali sploh želi izvedeti, kaj vse je v resnici doživela njegova mirna in tiha žena. Jo je v resnici poznal, ali je bilo vse, kar sta skupaj doživela, le prividi sreče in ljubezni?
Zgodba malce spominja na pustolovščine Jonassonovega Stoletnika. Tokrat mož raziskuje in obuja spomine, ki jih je doživela njegova pokojna žena, a mu jih nikoli ni razkrila. Namenoma. Preteklost naj ostane preteklost…
Objavljeno: 26.03.2021 12:37:40
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:44:51
Miriam je imela na kuhinjski polici praprot. Bila je od moljev ožrta betežna reč s povešenimi perasastimi listi. Sprva jo je preziral in ji zameril, da tako patetična reč lahko živi, medtem ko je morala njegova žena umreti. Na tleh ob zadnjih vratih je čakala na svoj usodni dan, ko naj bi odromala v smetnjak. Toda zaradi občutka krivde se je vendarle omehčal in jo postavil na njeno običajno mesto. Poimenoval jo je Federica, jo začel zalivati in se pogovarjati z njo. In počasi se je pobrala. Nič več ni bila povešena. Dobila je bolj zelene liste. Dobro se je počutil, ko je skrbel za nekaj. Lažje se mu je bilo pogovarjati z rastlino, kot pa z ljudmi. In dobro mu je delo tudi, da je bil zaposlen. To je pomenilo, da ni imel časa, da bi se predajal žalosti.
str. 26
in nato