Štirje letni časi ali Kako je Jesenček iskal zimo
Žanr | pravljica |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Idrija, 2020 |
Založba | Bogataj |
Ključne besede | Letni časi, Meseci, V mladinskem leposlovju |
Žanr | pravljica |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Idrija, 2020 |
Založba | Bogataj |
Ključne besede | Letni časi, Meseci, V mladinskem leposlovju |
Zgodba Natalije Šimunović Štirje letni časi ali Kako je Jesenček iskal zimo nas popelje skozi štiri letne čase. “Jesenček išče zimo” se dogaja jeseni, “Krista, Sneža in Bela” so snežinke iz zimske pravljice, “Bronasti zvonček” zacinglja spomladi in prikliče “Poletno zgodbo”, ki poda roko novi jeseni. Takrat Jesenček mogoče spet odpade z drevesa, najde zimo, dobi pomladno podobo v obliki bronastega zvončka in se poleti razprši med liste stare knjige, med zgodbe naših dni…
Kako prepoznati, da nas zapušča zima in nas bo kmalu obiskala pomlad, ki skače naokrog samo v jopici, in jo bo slekla šele, ko jo bo s sončnimi žarki dodobra pogrelo poletje? In kako se poslovi poletje? Morda tako, da vam pred nos napiha jesenovega listja, ki šelesti prav tako, kot pravljica o Jesenčku. Zveni kot popotovanje skozi štiri letne čase, ki bo vedno del nas.
Natalija Šimunović je sicer učiteljica violine in viole na Glasbeni šoli Jesenice, ki se vedno bolj uveljavlja tudi na literarnem področju. Preberete lahko njeno zbirko kratkih zgodb Sotto voce, mladinski roman Ajda, vila z obzidja ter roman Elegija. Vsa dela so prepletena tudi z glasbo. Vodi tudi glasbeno gledališče Trubadur, ki se v zadnjem obdobju ukvarja tudi s kamišibajem. Tako je zgodba Štirje letni časi ali Kako je Jesenček iskal zimo dobila tudi svojo likovno podobo in bila tudi izdana v knjižni obliki. V nadaljevanjih je izhajala tudi v reviji Galeb.
Zgodbo Natalije Šimunović je ilustrirala Katerina Kalc, akademska slikarka, ki živi in ustvarja na Tržaškem. Njene ilustracije velikokrat krasijo otroške revije Ciciban, Cicido in Galeb. Za otroke, ki jim je zgodba namenjena, je vizualna podobe zgodbe prav toliko pomembna, kot je pomembna zgodba sama. Zgodba in ilustracija se v tem primeru dopolnjujeta in že sam barvni izbor nakazuje, v katerem letnem času smo. Tako, kot nas na določen letni čas opozarjajo zanj značilni zvoki (npr. šelestenje listja jeseni) nam o tem, v katerem letnem času smo, veliko povedo tudi barve okoli nas. Na katero barvo pomislite, ko nekdo omeni jesen? Pa še znamo zaznavati zvoke in barve okoli nas ali nas vsakodnevni opravki preveč zaposlijo, da bi se kdaj pa kdaj malo ustavili in opazili, kaj se dogaja okoli nas?
Zgodba, ki nas ne pusti hladne in nas, če to le želimo, spodbudi k razmišljanju o minevanju, glasbi, barvah, letnih časih, spominih. Knjiga je izšla v okviru projekta Bevkovo leto.
Objavljeno: 13.03.2021 17:03:35
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:44:43
“Jesenček je bil ves iz sebe. Vsa jasa se je norčevala iz njega, za povrh pa nikamor ni več zrasel, ampak je samo za pol glave prerastel ostale zvončke. Če se je pošteno ogledal, je videl le nekakšen podolgovati pecelj in zdelo se mu je, da je glava zvončkasta, namesto lepo ploščata. Listek torej res ni bil več, a o tem, da je zvonček, še kar ni hotel slišati. Ščipal se je v lica, a vsakič, ko je spet odprl oči, je še kar čepel pod ogromnim jesenom, namesto da bi se gugal s prijatelji listki, ki so zdaj že razgrnili svoje čudovite barve po svežih vejah. Zaprl je oči in hotel ujeti pogovor zelenih listkov na drevesu, a ga je vsakokrat zmotilo neznosno zvonjenje. Nazadnje je zaspal. V sanjah so ga obiskale Krista, Sneža in Bela. Ujete v velikem kristalnem ogledalu gospe Zime so odsevale njegovo lepo obličje: elegantno steblo in svetlečo zvončasto glavo, ki je v sebi skrivala jesenske barve listka. Povedale so mu, da je zaspal v ledeni ikebani iz listja, narava pa mu je čez zimo priskrbela novo, nenavadno telo z bronastim cvetom, ki ima posebno mesto v naravi in tudi v pomladnem zboru. Potem so zašepetale čarobne besede, da bi se sanje uresničile in končno odklenile Jesenčku srce za prihod pomladi.” (str. 52-53)