Nova butalska čitanka : poučne zgodbe iz Butal
Žanr | humoristična kratka proza, komedija |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Maribor, 2020 |
Založba | Litera |
Ključne besede | Humor, Parodija, Satira |
Žanr | humoristična kratka proza, komedija |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Maribor, 2020 |
Založba | Litera |
Ključne besede | Humor, Parodija, Satira |
Bi v teh krajih kdo upal reči, da Butalci niso dobra knjiga? Spodobilo bi se, da jo vsi poznamo in lahko bi jo označili za eno najboljših knjig naših avtorjev sploh. Zelo dobro ujame karakter tistih, ki v njej nastopajo, zgodbe o Butalcih so polne modrosti povedanih na humoren način, tako po naše, da včasih hoče malce bolet, hkrati se neustavljivo in vedno znova zabavamo. Butalci so večni. Nemogoče se je upreti spoštovanju in občudovanju Frana Milčinskega. Njegovo pisanje je neponovljivo. Pa se je vseeno našel sodoben avtor, ki si je upal, recimo, nekaj dodati. Möderndorferjevi Butalci so postavljeni v današnji čas. Butale so samostojna država z mejami, parlamentom in demokracijo. Butalska pamet, žal ne pretirano dolga, in logika imata kontinuiteto. Vsakdanje težave, politične zaplete, čustvene ali pa finančne pripetljaje rešujejo po butalsko. Cefizelj je sedaj minister za policaje, predsednik butalske vlade v prostem času je kar župan, občasno je tudi finančni minister. Pesti jih pomanjkanje domoljubja, težave povzroča konkurenca med lažjo in zavistjo. Kako naj izmerijo poštenost? Pa kako težko je ženske v ljudi spremeniti! Ah, birokracija, kako je zakomplicirala postopek pridobivanja dovoljenja za gradnjo kozjaka! Da ne govorimo o svojeglavosti butalske mladine. Kultura, ta jim dela sive lase! Oni so čisto za kulturo in absolutno proti njej! In grbančijo čelo: je od kulture sploh kakšna korist? Likovno je knjigo opremil mojster satire v stripu Marko Kociper. Njegova risba je tako neposredna, da resnica sili izza platnic.
Objavljeno: 18.03.2021 13:49:30
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:44:41
“Kadar se Butalci srečajo, se vedno objamejo in kar nekaj časa ne grejo vsaksebi. Drug z drugim so prijazni, se smehljajo, trepljajo se po ramenih, zato imajo zelo razvita ramena… se je pa tudi že zgodilo, da je kakšen Butalec drugemu celo roko poljubil. Ko pa grejo spet vsak svojo pot, škripljejo z zobmi in mrmrajo: “Bo on meni govoril, on, ki je mojemu dedku kuro ukradel! Se bo on meni delal finega, doma pa uši obira! Mu bom že pokazal! Ne bom dvignil roke zanj, ko bo za službo prosil! Vsem bom povedal, da ima nos kot kumara in da na skrivaj šepa.”
(str. 13)