| Žanr | potopisni roman, spomini |
| Narodnost | nemška literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2021 |
| Založba | UMco |
| Zbirka |
S terena |
| Prevod |
Miriam Drev |
| Ključne besede | Hoja, Samospoznavanje |
Nemški filmski ustvarjalec Werner Herog se je 23. novembra 1974 odpravil peš iz Münchna v Pariz. Bil je prepričan, da bo na ta način hudo bolna prijateljica in mentorica Lotte Eisner ostala živa. Želel pa si je tudi biti sam. Herzog je z močno iskrenostjo dokumentiral vse, kar je videl, čutil in doživel, od fizičnega nelagodja na poti do trenutkov zanosa. Večji del zapiskov se nanaša na njegove poglabljajoče se občutke osamljenosti. Poetičnimi opisi zasneženega podeželja se prepletajo z osebnim filozofiranjem.
Hodil je skozi globoko zimo. Bičali so ga vetrovi, dež, sneg, toča. Orientiral se je s kompasom in zemljevidom. Večkrat si je prenočišče našel na ta način, da je vdrl v zapuščene hiše. Branje te knjige je kot rojevanje njegovih idej in podob na filmskem platnu.
Objavljeno: 06.03.2021 15:23:58
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:44:31
Z ene od jablan, ki je bila od daleč videti kakor edino drevo, na katerem se je obdržalo listje, nedoumljivo visijo jabolka tesno drugo ob drugem. Na mokri krošnji ni ostal niti en sam samcat list, samo mokra jabolka, ki niso hotela popadati iz nje. Eno sem utrgal, bilo je precej kislo, mi je pa sok pogasil žejo. Ogrizek sem zalučal v drevo in jabolka so se usula dol kakor dež. Ko so se jabolka spet umirila in spokojno obležala na tleh, sem pomislil, da ni nikogar, ki bi si mogel predstavljati tolikšno človeško osamelost. Današnji dan je najbolj zapuščen, najsamotnejši od vseh.
(str. 99)
in nato