Gledam satana, ki kakor blisk pada z neba
Žanr | esej, poljudnoznanstvena knjiga |
Narodnost | francoska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2006 |
Založba | KUD Logos |
Prevod |
Vesna Velkovrh-Bukilica |
Ključne besede | Kulti, Linč, Mimesis, Totemizem, Uboj, Žrtvovanje |
Brez kolektivnega umora ni kulta
Pronicljivo razgrinjanje izvora kulta v človeški praskupnosti z antropološkimi in psihološkimi vzvodi. Skozi obravnavo postaja jasno, kako se krivda za živčno vrenje v neki skupnosti po nekem tožniku vedno naloži na nepomembneža na obrobju (tujca, siroto, invalida). Demonizacija ali ‘prepoznava’ nedolžne žrtve kot gotovega krivca se po mimesisu oziroma posnemovalni želji čustveno razširi na vse člane skupnosti, ki nazadnje neogibno izvede linč. Kolektivni uboj žrtve je hkrati rojstvo totema oziroma kulta, saj je vsem članom skupnosti evidentno, da se je ozračje (s katarzičnim ubijanjem ‘demona’) pomirilo in da je ‘satan izgnan’. Da pa ta vzpostavitev kulta uspe, mora nujno ostati neodkrito (in poznejšim rodovom skrito), da je žrtev nedolžna. Na koncu avtor utemelji, kako in zakaj ta mehanizem po tisočih letih prvič odpove v primeru žrtvovanja Jezusa Kristusa, zaradi česar se človeštvu odpre povsem nova pot.
Objavljeno: 18.02.2021 10:23:38
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:44:25
Filostratov opis kamnanja je tako odkrito in pošteno realističen, da nam nehote osvetli proces, ki je, paradoksno, njega samega sicer pretental. Nobenega razloga nimamo, da bi pisca šteli za posebno sadističnega ali kaj dosti drugačnega od njegovih sovernikov. Gojil je pač podedovano vero svojih prednikov, zato je ni videl takšne, kakršna je v resnici bila. Razkrije nam njeno kolesje, ne da bi ga sam opazil; in grozi, ki jo njegova pripoved zbuja v nas, bi se nedvomno globoko čudil. v Filostratovi religiozni predstavnosti veliki Pan ni dokončno mrtev. Ta bog nasilnih množic ni po naključju postal simbol sleherne mitologije; navsezadnje je beseda ‘panika’ izpeljana prav iz njegovega imena.
(str. 84)