»Jon Poljšak,« se je oglasil moški na telefon.
»Živjo, oči, Ajda tukaj,« sem začivkala. Poskušala sem zveneti tako, kot bi bila v nevarnosti in bi mi nekdo grozil z orožjem. V resnici sem klicala iz telefonske govorilnice na kartice pred trafiko. Telefonsko kartico sem kupila z denarjem, ki sem ga našla v denarnici v nahrbtniku Hello Kitty z najnujnejšo opremo. Oči je vztrajal, da mora biti v denarnici vedno deset evrov za nujne primere, vizitka z naslovom in telefonsko številko ter osebna izkaznica, ki mi jo je priskrbel, ko sem odšla na prvi jahalni tabor. Moja punca, je rekel vedno, ko je zagledal nahrbtnik z nujno opremo. Po mojem se je bal, da bi se izgubila. Najbrž mu nikoli ni prišla na misel možnost, da bi me ugrabili na poti k babici. Takšne stvari se v svetu Jona Poljšaka niso dogajale.
Med telefonskim pogovorom sem se morala znajti sama. Nihče od Razbojnikovih ni slišal, kaj govorim. Bali so se namreč javnih krajev, zato so raje počakali v kombiju in obljubili, da bodo držali pesti.
»Če imate informacije o naši hčerki, prosim pokličite na dežurno telefonsko številko iz časopisa, kjer je nekdo na voljo 24 ur na dan. Nagrado lahko prejmete le, če pokličete to številko. To je domača številka Poljšakovih,« je oče naveličano zdrdral.
»Ja, oči, vem, tukaj Ajda, tvoja ugrabljena hčerka, se me spomniš?« sem rekla z enako naveličanim glasom in nadaljevala: »Naj na kratko povzamem sramotni dogodek: bili smo na poti k babici, ko ste dovolili, da so me ugrabili. Odnesli so me iz avta, ne da bi poskušali karkoli narediti. Če se najin pogovor ne bo kmalu začel razvijati, bom odložila in temu ne bo sledilo nič dobrega. Ugrabljeni osebek ima določene obveznosti, najbrž se tega zavedaš.«
»Ajda!« je očetu vzelo sapo. »Ana, pridi hitro sem, Ajda je!«
Slišala sem, kako je v veži mama dvignila drugo telefonsko slušalko.
»Dobro me poslušajta. Ugrabili so me kriminalci, ki me bodo še nekaj časa potrebovali.«
»Ljubi bog!« je zahlipala mama. »Najina hčerka je obsojena na prisilno delo!«
»Dobro ravnajo z mano in tudi jesti mi dajejo,« sem pojasnila. »Pisanje v časopise se mora nehati. Novinarjem pojasnita, da sem šla v resnici k babici in da sta na to pozabila. Sicesr se pa tako nikoli ne spomnita, kje sem. Ne bi bilo prvič.«
»Ampak to bi bila laž,« je bil oče proti.
»Tudi to je laž, da sem se izgubila,« sem bila odločna. Občutek je bil dober. »Osebe, ki so me ugrabile, ne bodo odgovarjale za posledice, če se pisanje ne bo nehalo. V svojem poklicu ne smejo zbujati pozornosti.«
»Obljubim,« mi je zagotovila mama s preplašenim glasom. »Nič več oglasov v časopisih. Samo Nejko bova morala nekako utišati.«
»Podkupita jo,« sem bila nesramna.
»Pa še nekaj: moja prehrana nikakor ni zastonj,« sem začela. »Ni kar samoumevno, da bodo še naprej prijazni z mano. Hrano bosta morala plačati.«
»No, pa smo tam,« se je razburil oče. »Zdaj pride na vrsto zahteva po plačilu odkupnine.«
(Str.: 80-82)
ta knjiga mi je zelo