Vojna nima ženskega obraza

II. svetovna vojna. Medtem ko se nemška vojska pomika proti vzhodu, se prebivalci tamkajšnjih dežel pripravljajo na obrambo svoje domovine. Ne samo fantje in moški, temveč tudi dekleta in žene. Zgodbe številnih izmed njih je desetletja kasneje dokumentirala Svetlana Aleksijevič, beloruska pisateljica in dobitnica Nobelove nagrade za književnost v letu 2015, ter tako dala glas približno milijonu deklet in žena, ki so na vzhodni fronti pustile del sebe. Njihovi spomini ne pripovedujejo o vojnem stroju, ne o junaških podvigih in bliskovitih napadih in ne o velikih idejah. Razgaljajo nam brutalno resnico o vojni, kot so jo izkusile mnoge zdravnice, medicinske sestre, pilotinje, mehanikarice, učiteljice, kirurginje, ostrostrelke, vojakinje … Roman daje glas ženam, ki si želijo pozabiti. Občutkom mlade ostrostrelke tik pred tem, da bo prvič vzela življenje. Trpljenju dekleta, katere mladostne sanje zamenja obup. Vojakinji, ki ji v cvetu mladosti v eni sami noči groze osive lasje. Obupu matere, ki na fronti rodi otroka … Vojna nima ženskega obraza ni roman o II. svetovni vojni, temveč je roman o človeku, ujetem v njeni surovosti. Težko branje, za katerega si je vredno vzeti čas.