| Žanr | poljudnoznanstvena knjiga, življenjepis / biografija |
| Narodnost | katalonska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2020 |
| Založba | Družina |
| Ključne besede | 21. stoletje, Človekove pravice, Kristjani, Krščansko versko prepričanje, Mučenci, Preganjanje |
Katalonska pisateljica Pilar Rahola ni katoličanka. Priznano in večkrat nagrajeno politično analitičarko so podatki o preganjanju kristjanov po svetu globoko pretresli. Pravi, da od časa, ko so kristjane preganjali Rimljani, še ni bilo tako obsežnih, organiziranih in nekaznovanih poskusov izbrisa krščanskih skupnosti. Kot zagovornica temeljnih človekovih pravic je začela sistematično zbirati podatke in o sodobnem preganjanju kristjanov napisala temeljito in poglobljeno študijo. Knjiga SOS kristjanov temelji na številnih osebnih pričevanjih in podatkih iz držav kot so Severna Koreja, Indija, Turčija, Somalija, Afganistan, Sudan, Iran, Pakistan, Saudska Arabija, Egipt, Izrael in Palestina, Irak, Sirija in Nigerija. Avtorica ugotavlja tudi, da so zgodbe mučencev 21. stoletja v zahodnem svetu zamolčane, saj niso del koncepta »politične korektnosti«. Knjigo zaključi z objavo pogovora, ki ga je imela z ustanoviteljem Skupnosti sv. Egidija, zgodovinarjem krščanstva in srednjega veka, Andreom Riccardijem. Ta je leta 2001 objavil knjigo Il secolo del martirio (Stoletje mučeništva), ki daje glas tisočem kristjanov, ki so bili umorjeni v 20. stoletju: v nacističnih uničevalnih taboriščih, sovjetskih gulagih, Španiji, afriških misijonih…
Prevod dela: S. O. S. cristians. , 1.000 izv., Plat zvona / Julio María Sanguinetti: str. 11-12. , Bibliografija v opombah: str. 275-286.
Objavljeno: 04.02.2021 14:41:32
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:44:17
“V nasprotju z nekaterimi, ki uporabljajo svojo katoliško vero zgolj zato, da bi cenzurirali svobodo izražanja, potem pa še naprej srečno živijo v svoji dvojni morali, sama ne podpiram cenzure, niti nisem vezana na katoliške dogme. Moj militantni racionalizem mi prepoveduje, da bi verovala v Boga, vendar mi etika ne prepoveduje, da bi spoštovala vernike. Vse to velja za katolicizem kakor za kakršnokoli drugo religijo, saj ne smemo obsojati vere dobrih ljudi v svoje bogove, temveč zlorabo teh bogov s strani nekaterih slabih ljudi. S tega vidika nisem nikoli razumela, zakaj je za četrturni blišč v neki oddaji nujno potrebno raniti čustva vernikov. Pardon – raniti čustva katoličanov – ali judov -, kar je glavni šport v svetu spotakljivega progresizma, saj si proti islamu nihče ne upa niti sikniti.” (str. 262)
in nato