| Žanr | esej, poljudnoznanstvena knjiga |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Celje, 2009 |
| Založba | Celjska Mohorjeva družba |
| Ključne besede | Antropološka znanja, Pedagogika, Psihologija, Sveto pismo, Svetopisemske osebe, Svetopisemske zgodbe, Vzgoja, Vzgoja za vrednote |
Kaj nam svetopisemski liki lahko povedo o našem življenju in medsebojnih odnosih? Tega vprašanja se je na drzen in inovativen način lotil ddr. Stanko Gerjolj, duhovnik, lazarist, doktor teologije, pedagogike in psihologije. Skozi svetopisemske zgodbe nam spregovori o posebnostih družin z enim, dvema ali več otroci, stopnjah odraščanja, starševski zrelosti in ljubezni, spoštovanju namesto agresivnosti, samostojnosti in pripadnosti, konfliktih v družini, spravi in odpuščanju. Vam je kdaj kak duhovnik govoril o Mojzesovem prenatalnem življenju? Najbrž ne. Stanko Gerjolj Mojzesovo zgodbo uporabi, da prikaže vpliv prenatalnega obdobja na oblikovanje samopodobe, naslednja obdobja v njegovem življenju pa poveže s temami kot so rojstvo, intuicija, strah, nevarnost, boleče izkušnje odraščanja, koristnost neuspehov, vztrajnost, premagovanje stisk, moč pozitivne samopodobe, motivacija, izkušnje, vera, dvom, zaupanje, zahvala, praznovanje, nostalgija po preteklosti, pogum, domovina, skupne vrednote, narodna identiteta. Ko starši odpovejo, so na vrsti angeli, nam pove v poglavju o Tobijevem odraščanju in pripravi na zakon. Knjiga “Živeti, delati ljubiti” je plod dolgoletnega znanstvenega preučevanja in pedagoških izkušenj, napisana pa je na razumljiv in tudi humoren način.
700 izv., Knjigi na pot / Alojz Uran: str. 5-6. , Spremna beseda / Tomaž Erzar: str. 7-11. , O avtorju na sprednjem zavihku ov., Bibliografija: str. 369-372. , Kazalo.
Objavljeno: 03.02.2021 09:06:15
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:44:14
“V stilu tipičnih mladostnikov, ki bi radi ‘vse’ preizkusili in se pri tem marsikdaj opečejo, se je želel Mojzes takoj podati k uresničevanju nove vizije. Očitno je na vse pozabil in se dokaj nepremišljeno in naivno vrgel v prihodnost. A Bog ve, da se ob nepremišljenosti, površnosti in naivnosti lahko ‘opečemo’, zato nas – kot tu Mojzesa – pravočasno pokliče in postavi na realna tla, ki so vedno sveta in Božja.
Čeprav Božji klic vabi Mojzesa k previdnosti, mu s tem ne želi vzeti poguma, mladostniškega zagona in optimizma. Nasprotno, v dejstvu, da ga Bog pokliče po imenu, Mojzes izgublja strah in se počuti vedno bolj sproščeno in motivirano, saj ve, da ga je v njegovih skrbeh, hrepenenjih in načrtih nekdo prepoznal, poklical po imenu ter mu obljubil podporo in pomoč. Vsako omenjanje imena v povezavi z načrtovanjem prihodnosti mladostniku veliko pomeni in ga hrabri. Če začuti, da bo vključen v oblikovanje prihodnosti, in sluti, da bo pri tem igral pomembno vlogo in s tem sprejel veliko odgovornost, ga najbrž prežemajo Mojzesu podobni občutki; po eni strani je navdušen, po drugi strani pa se boji in brani.”
(str. 258)
in nato