Pod tisto celino

V sredico pesmi je položeno razmerje med upovedenim in izkušnjo, eksplicitno izraženo v zadnjem ciklu, prisotno v vseh. Ne glede na to, ali vstopajo v pesmi izguba, smrt, žalovanje, selitve, potovalni drobci, družbene anomalije, zunajliterarno prezentiranje literature, ustvarjalni akt kot kanibalizem.
Korespondiranja z drugimi pesniki ni. Nobenih citatov iz tuje poezije na začetku zbirke, tudi ne na začetku ciklov. Namesto tega lastne trivrstičnice ali štirivrstičnice kot uvodi v nenaslovljene cikle. Prvo lahko razumemo že čisto programsko: / iztrgal bom iz sebe / glas, ki bo povedal, / kako se dani. / Sledi ji razburkana pot, na kateri se namera izpolni in dopolni, to pa v neizprosnem odnosu do resničnosti in zapisanega ter v nepopustljivem in neodvzemljivem teženju k svetlobi.
V pesniških zbirkah Otok, slutnje, poljub in Rezi v zlatem se zdi, kot da pesmi ne obstajajo same zase. Na robovih so nezačrtane, dajejo občutek prizorov, izsekov pokrajine. Zato prestopajo meje, ogledalno odsevajo druga v drugi in se v odbleskih poganjajo naprej – v sprepletanje motivov in gledišč, v iskanje in najdevanje središča zunaj sebe. V novi pesniški zbirki je drugače. Vsaka pesem je svet zase, iz enega kosa in enotnega materiala, cela in zaključena, /… magnetičnost / je dopuščena, le ko kaplja / prelije rob. / To v enaki meri velja za pesmi in pesmi v prozi.