| Žanr | novela |
| Narodnost | ruska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2020 |
| Založba | Beletrina |
| Zbirka |
Klasična Beletrina |
| Prevod |
Borut Kraševec |
| Ključne besede | Dolgočasje, Družba, Meščanstvo, Moški in ženske, Odnosi med spoloma |
Črnomorska obala, Sankt Peterburg, Moskva, rusko podeželje in celo znameniti kraji po Evropi so prizorišča tretje zbirke novel Čehova v slovenskem prevodu. Na novo so prevedene tri novele iz pisateljevega poznega obdobja. Literarni zgodovinarji zanje uporabljajo izraz “skazki”, saj so poglavja med seboj na videz nepovezana, tudi z daljšimi časovnimi preskoki. So torej niz prizorov, ki pa je vsebinsko sklenjen. Zgodba se nadaljuje, stopnjuje in privede do konca, ki je že bolj odprt, kot je bilo to pri pisateljih prejšnjih generacij. Življenje junakov se ne konča s smrtjo. Res je, da se smrti tudi Čehov ne izogne. Vendar zgodbo vedno zasuče tako, da se življenje nadaljuje. Z moralno preobrazbo glavnega lika, z rojstvom zdrave deklice, katere nadaljnja usoda bo sicer težka, a bo zanjo kljub vsemu poskrbljeno, ali z vdanostjo v usodo in spoznanjem, da zna biti življenje kljub vsemu lepo. Čeprav celoto prevevata zdolgočasenost in monotonost sorazmerno bogatih ruskih uradnikov, čeprav znajo biti moški nravno pokvarjeni in največkrat vidijo le samega sebe, ženske pa so jim zgolj predmet telesne potešitve. Nazadnje pa le spoznajo, da brez ženske ne morejo in da morajo zanjo storiti tudi kaj takega, kar se jim je sprva upiralo. Če so jih že zapeljali ali jih onečastili, morajo svojo krivdo na tak ali drugačen način popraviti. Moralne dileme, ki se jih da razumeti tudi danes.
Objavljeno: 15.01.2021 12:43:19
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:44:05
Čoln meče nazaj, je pomislil, naredi dva koraka naprej in korak nazaj, ampak veslači so trmasti, neutrudno mahajo z vesli in se ne bojijo visokih valov. Čoln pluje naprej in naprej, ne vidi se ga več, še pol ure pozneje bodo veslači jasno zagledali luči parnika, čez eno uro pa bodo ob njegovi lestvi. Tako je tudi v življenju … V iskanju resnice naredijo ljudje dva koraka naprej in enega nazaj. Trpljenje, napake in naveličanost nad življenjem jih mečeta nazaj, toda hlepenje po resnici in trmasta volja jih ženeta naprej in naprej. in kdo ve, morda bodo pripluli do prave resnice …
Dvoboj, str. 128 – 129
Ob četrtkih smo imeli obiske.
V restavraciji sem naročal kos rostbifa in telefoniral Jelisejevu, naj nam dostavijo kaviar, sir, ostrige in drugo. Kupoval sem igralne karte. Polja je že zjutraj pripravila čajno posodo in servis za večerjo. Resnici na ljubo so nama te malenkosti nekoliko razgibale prazno življenje in četrtek je bil za naju najzanimivejši dan.
Pripoved neznanega človeka, str. 140
Potem je sedel na terasi in videl, kako po drevoredu proti dači počasi stopa njegova žena. O nečem je razmišljala in imela na obrazu žalosten, očarljiv izraz, v očeh pa so se ji lesketale solze. To ni bilo več prejšnje suho, krhko, bledolično dekle, ampak zrela, lepa, močna ženska. In Laptjev je opazil, s kakšnim navdušenjem gleda proti njej Jarcev, kako mu njen novi, lepi izraz odseva na obrazu, ki je tudi žalosten in navdušen. Zdelo se je, da jo vidi prvič v življenju. In ko so zajtrkovali na terasi, se je Jarcev nekako veselo in sramežljivo smehljal ter še kar gledal Julijo, njen lepi vrat. Laptjev ga je nehote opazoval in razmišljal, da bo morda treba živeti še trinajst, trideset let … In kaj vse bo treba preživeti v tem času? Kaj nas čaka v prihodnosti?
Razmišljal je:
Življenje bo pokazalo.
Tri leta, str. 325
