Odločena iti po neznanih poteh
Žanr | dnevnik, potopis |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Črnomelj, 2022 |
Založba | Moder sij |
Ključne besede | Gluhi, Planinstvo |
Žanr | dnevnik, potopis |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Črnomelj, 2022 |
Založba | Moder sij |
Ključne besede | Gluhi, Planinstvo |
Maja Kuzmič Ganić se je rodila gluha, vendar je ta primanjkljaj ni oviral, da bi se ne podala v kasnejše življenjske izzive z veliko voljo, samozavestjo in z željo pomagati drugim. Že v drugem razredu osnovne šole se je vključila v redno izobraževanje slušečih, vse do fakultete, kjer je pridobila naziv kemijski inženir. Že zgodaj je bila aktivna v raznih organizacijah za gluhe, naučila in izpopolnjevala se je v slovenskem znakovnem jeziku, postala tolmačka ipd.
Vedno jo je privlačila narava (doma je s kmetije), predvsem hribi, tako sta s partnerjem (sedaj možem) Milošem Ganićem v letih 2015-2017 po delih prehodila Slovensko planinsko pot od Maribora do Ankarana. Nato pa je to pot v enem kosu zmogla še sama (od 21. julija od 18. avgusta 2018), o čemer pripoveduje ta knjiga.
Gre za zbir dnevniških zapiskov o prehojenih planinskih poteh, ki jim posebno težo dajejo refleksije o moči pozitivnega pogleda na svet, njeni aktivni in odločni drži tudi, ko pridejo ovire, njenem prostovoljnem delu (leta 2019 je dobila posebno državno priznanje za prostovoljstvo) in siceršnjem prispevku pri pomoči gluhim osebam, posebej mladim. Potopis je polnokrven in (so)čuten zapis, ki bralca razoroži z iskrenostjo, radoživostjo, Majino neuklonljivo voljo iti naprej po neznanih poteh.
Knjiga je zgleden založniški izdelek, ki s svojo vsebino premika meje in bo gotovo našel veliko bralcev, navdihnjenih z avtoričino željo delati dobro in graditi svet lepih medčloveških odnosov.
Objavljeno: 20.12.2022 14:04:27
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:51:24
“Ob poti do gozda, ki vodi do asfaltne ceste Jezersko-Makek, sem občudovala okolico. Čeprav so bila zopet srečanja z jeklenicami, lesenimi brvmi in mostovi, se mi je zdelo, da je sedaj šele začetek dneva. Veliko družin se je napotilo naproti Češki koči, nekateri so me prehiteli in tekli do doline. Hodila sem tu in tam, šepaje zaradi bolečin v križu, in iskala ravnotežje, ki bi manj obremenilo križ. Po štirih kilometrih in pol s Češke koče sem prišla v hladno dolino, kjer sem se odločila, da bom pohodniške čevlje zamenjala z gorskimi sandali.”
(str. 122)