Smrt slovenske primadone

V zgodbo romana slovenske, v Franciji živeče in v obeh jezikih ustvarjajoče pisateljice nas popelje prvoosebni pripovedovalec, mladi francoski novinar, ki se spoprijatelji s slovensko operno pevko Leo, kmalu za tem ko je ta doživela mednarodni uspeh. Njuno v začetku relativno sončno obarvano platonsko razmerje dobiva vedno bolj senčne odtenke, ko spoznava okolje, iz katerega pevka izhaja, predvsem njen patološki odnos z materjo. Morda bi lahko roman podnaslovili opera v petih dejanjih, saj se zgodba odvija in razvija na petih geografskih prizoriščih, nato pa sledi še za opero zelo pogosti tragični zaključek.
Srž romana predstavlja Lein odnos z materjo, čeprav nanjo direktno naletimo šele v zadnji tretjini romana, tistih dveh dejanjih, če se držimo prej omenjene operne strukture, ki se dogajata v Sloveniji, natančneje na Krasu in v Ljubljani. A mati je ves čas je prisotna v ozadju, najpomembnejši namig nanjo se dogodi že v prvem poglavju. Prikazan je otroški spomin, ko mati v ustih greje prezeble otroške ročice. Najprej travmatični dogodek se spreobrne v svoje nasprotje, ko otrok doživi občutek varnosti, ki ga nato išče vse življenje. Vsi ostali namigi pa so več ali manj klavrni, na primer Leine solze v očeh po pogovoru z njo po telefonu in pa obljubljani obiski, ki se nikoli ne uresničijo.
Naš novinar pripoveduje o prvem srečanju s primadono. To pa ni bilo takrat, ko sta se dobila za prvi intervju in se pravzaprav osebno spoznala, ampak nekaj dni prej v zakulisjih madridske operne hiše, ko Leo zaloti med bežnim koitusom z enim izmed odrskih delavcev. Ta dogodek ne bi bil nič posebnega, če bralec ne bi zaslutil problematičnega odnosa med hčerjo in matero, ki tiči v tem romanu. Skorajda nujna je asociacija na avstrijsko pisateljico Elfriede Jelinek in njeno delo Učiteljica klavirja. Tudi tam sta v ospredju mati in hči, obe nezdravo povezani, odvisnost krepko odrasle hčere od matere je prisotna v tej meri, da celo v prostranem meščanskem stanovanju spita skupaj v zakonski postelji. Tudi tam je na dnevnem redu izjemna kritičnost matere do hčerine pojave in dejanj, predvsem pa hčerina patološka spolnost: bežna, groba, neosebna v smislu, da si ne zasluži česa več.
Pri sedemintridesetih letih, kolikor jih Lea šteje, naj bi se po psiholoških teorijah nezavedna konkurenca med materjo in hčerjo že umirila in bi nastopil čas za zavezništvo, če gre seveda razvoj po normalni poti. Tukaj pa gre za boj do konca, saj se Lea, medtem ko pri materi preboleva povsem benigno bolezen, izstrada do smrti, čakajoč, da ji mati sama ponudi hrano, in tega ne dočaka. V prenesenem pomenu hrana seveda pomeni ljubezen. V romanu je zelo veliko simbolike, kot je denimo materin poklic. »Anestezistka te lahko uspava v smrt, kadar hoče, in te prebudi nazaj v življenje, prav tako, kadar hoče,« lahko preberemo. Podobno velja za materin hobi, zeliščarstvo – strokovnjakinja za zdravilne in strupene rastline te lahko ozdravi ali pa ubije. Simboličen je tudi Lein poklicni uspeh; kot pevka je zaslovela zaradi svojega dramskega talenta in zna na odru prepričljivo umirati za svoje poslušalce, ki so tudi gledalci, v resnici pa umre na nekem drugem prizorišču, bolj toksičnem, družinskem. Prisotna je tudi simbolika rute, ki jo nosi zavito tesno okoli glave. To bi lahko pomenilo iskanje varnosti, lahko pa tudi skrivanje stiske, bolečine. Ali pa morda opozarjanje nanjo. Klic na pomoč je morda prizor, ko jo Lea nosi tudi na svečanem koncertu, oblečena v razkošno toaleto. Tudi ptiči, naslikani na ruti, govorijo svojo zgodbo. Morda o poskusu poleteti iz gnezda, ki pa se vedno znova ponesreči. Lea se je z izbiro poklica, ki je bil v nasprotju z materino željo, še bolj pa s preselitvijo celo v drugo državo sicer emancipirala od matere, a proces pretrganja naveze očitno ni uspel. Pomembna komponenta romana je tudi prijateljstvo med Leo in nikoli poimenovanim novinarjem. A tudi v tem odnosu naletimo na vprašanje krivde. Junak, ki zapisuje Leino zgodbo, že na začetku pove, da ima vsako pisanje dobrodejne učinke in je terapevtsko, saj do dogodkov vzpostavla distanco in tako morda zmanjšuje tudi krivdo. Ves čas se bremeni, da ni preprečil Leine smrti in si očita, da bi jo morda lahko. Na nekem bolj začetnem mestu v knjigi pove, da sta glavni protagonistki v zgodbi mati in hči, on pa je samo zapisovalec, stranska oseba, ki le tu in tam stopi v prvi plan. A stranska oseba, ki bi ji lahko rešila življenje, sedaj pa ne more pozabiti, kaj se je zgodilo. Roman je kratek, a nasičen in večpoveden. Čustveno, dogodkovno, pa tudi izrazoslovno, saj je Brina Svit zelo vešča poigravanja z jezikom.