Vračam se iz gozda z obarvanimi rokami
Žanr | kratka zgodba |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2020 |
Založba | Beletrina |
Zbirka |
Knjižna zbirka Beletrina |
Žanr | kratka zgodba |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2020 |
Založba | Beletrina |
Zbirka |
Knjižna zbirka Beletrina |
Gre za prvenec Simone Škrabec, sicer v Barceloni živeče slovenske prevajalke in aktivistke za prevajalske pravice. Poleg znanja sedmih jezikov, je doštudirala tudi literarno zgodovino, iz njenih zanimanj so doslej nastajali eseji, pesmi, kratke zgodbe. Ob branju izvemo, da gre za neutrudno svetovno popotnico. Pred nami so utrinki s potovanj ali prihodov domov, ko se na kratko ustali. Eno nogo ima ves čas naslonjeno na skalo, druga je v zraku, iščoč opore za nadaljnji korak. Potovanja so paradoksalno v funkciji iskanja doma, identitete, sebe, pripadanja. S tem, ko spoznava “drugost”, “drugega”, spoznava sebe, svoje bistvo. Opisuje dogodke in kraje z vsega sveta, vse to ji služi kot ogledalo (to besedo večkrat uporabi). Kljub svoji (nezavedni) potrebi po “ostati nevidna”, neodvisna, nikoli več zlorabljena, se mora še enkrat in vedno znova soočati z ranljivostjo, krivico, bolečino lepote. Svet ji ob opazovanju drobnih dogodkov odgovarja, kako pomemben je odnos do sebe, svoje zgodovine. Njena zgodovina se namreč prične z oznako “kopile”, nadaljuje z “odseljenka in priseljenjka”. Pomembno je opazovanje, strmenje v zrcala, odnos do najmanjših: ptic, čričkov, svetilke na umazani steni, krožnika z večerjo do “od borovnic obarvanih rok”. Izkušnje in nekakšno analitično opazovanje – vzgoja pogleda jo preobraža, ji pomaga (kot nekakšna terapija) spreminjati preteklost, spomine. S poti tako ne prinaša razglednic znamenitosti, klišejev, ampak (foto)zapise čutenj, odnosov, tvari za arhetipsko zgodbo, univerzalno za vse nas. Kratke zgodbe postanejo enovit kompakt, sestavijo se v eno samo zgodbo, pot, življenje. Branje, ki se zelo dotakne. Hvala!
Objavljeno: 27.12.2020 19:34:51
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:43:43
Delam fotografije, da bi se naučila gledati. In pišem, da bi se rešila vseh oblik obveznega mišljenja. Nobene spremembe ne morem sprožiti, če najprej ne najdem načina, kako dati svojemu uporništvu obliko, ki jo lahko razumejo tudi drugi.
Potujem, ker upam, da me bodo vsa nepomirljiva nasprotja, to vztrajno trenje z drugačnostjo, spremenilo. Identiteta je vedno rezultat pogajanj. Smo, kar hočemo biti. Smo toliko, kolikor si upamo biti. Ni dovolj, da nekaj opazimo, okusimo, odkrijemo ali spoznamo. Daljava nas spremeni samo, če smo pripravljeni sprejeti vase tudi tisto, kar nas je pretreslo. Z enega konca na drugega ni mogoče potovati na prijeten ali enostaven način.
Stik z drugačnostjo nam ukrade občutek samozadostnosti.
(str. 108)