Pesmi

Sapfina poezija se je ohranila iz odlomkov, ki jih citirajo antični prozni avtorji, le ti so se ohranili v obliki direktne tradicije, torej prek bizantinskih prepisov. Njena poezija pa se je deloma ohranila tudi preko citatov grških proznih piscev iz obdobja rimskega cesarstva, deloma v obliki papirusnih fragmentov. Najpomembnejša poročila o Sapfo in njeni poeziji je Marko Marinčič vključil v spremno besedo kot vir informacij o Sapfinem življenju. Prevod upošteva ugibanja, ki temeljijo na dopolnitvah izvirnika, vendar le to prevajalec postavi v oklepaje. Pričujoča knjiga ni ne prva ne zadnja slovenska Sapfo; je pa kot pravi Marko Marinčič prva nazorna informacija o izvirniku. Sapfo, prva evropska pesnica, je pisala ljubezenske pesmi, v katerih se močne strasti prepletajo z nežnim koprnenjem. Napisala je kar 9 knjig, ki jih je poimenovala po devetih muzah. Skupaj naj bi napisala kar 10000 verzov, vendar od tega ni ohranjenih niti 1/20. Bila je lirska pesnica, ki je razvila lastno sapfiško kitico. Njej pripisujejo vodenje estetskega gibanja, ki se je nagibalo stran od klasičnih tem bogov k temam izkušnje človeškega posameznika. Epigram, ki ga pripisujejo Platonu, jo označuje kot »deseto muzo«.