Rumena puščica

Zbirka šestih zgodb se izrazno in tematsko povsem sklada z literarno tradicijo Pelevina. Večplastnost, nerealni svet, temelji iz fantastike, zen budizma, bizarni protagonisti in njihovi bizarni pripetljaji so stalnica in zaščitni znak vseh Pelevinovih del. Skoraj vse našteto se izrazi že s prvo zgodbo Problem volkodlaka. Saša se po naključju znajde v druščini ljudi-volkodlakov in presenečen ugotovi, da se lahko tudi sam spremeni v volkodlaka in da srečanje v resnici sploh ni bilo naključno. Zgodba je nekakšen uvod v Pelevinovo kasnejše romaneskno delo Sveta knjiga volkodlaka. S tavajočim posameznikom imamo opraviti tudi v zgodbi Tarzanka, kjer Pjotr Petrovič pod vplivom lune tava po nočnih ulicah in se pogovarja, ali bolje, o sebi pripoveduje naključnemu sopotniku, za katerega se kasneje izkaže, da je pravzaprav Pjotrova senca. V Ontologiji otroštva pripovedovalec razmišlja o odraščanju/preobrazbi sebe in snovnega sveta od otroštva do odrasle dobe, opazuje, kako se vse, kar nas obdaja, skozi leta in odraščanje spreminja, še najbolj pa se spremeni naše dojemanje sveta. V zgodbi Princ Gosplana je meja med realnim in virtualnih zabrisana do te mere, da je težko ločiti med svetom računalniške igrice in svetom resničnih oseb. Na igrico nas spominja tudi zgodba Rumena puščica. Vlak z istim imenom drvi proti porušenemu mostu, nikoli se ne ustavi in potnikom, med katerimi je tudi Andrej, predstavlja svet, edini mogoči prostor bivanja. Vsi potniki so z usodo in ujetostjo na njem sprijaznjeni, nihče ne išče izhoda, dokler Andrej nekega dne ne opazi osebe, ki se s skokom z vlaka in plavanjem čez strugo reke do obale znajde v novi realnosti – na svobodi. Andrej stori enako in s tem prekine večni cikel ujetosti. Morda najbolj verjetna a še vedno absurdna je zgodba Nastanek vrst, ki prikazuje raziskovalca Charlesa Darwina, kako z golimi rokami fizično obračunava z opicami, da bi razvil in pojasnil svojo teorijo obstanka vrst. Proza Viktorja Pelevina je brez dvoma edinstvena.