Kjer se Gora dotika Lune
Žanr | mit, mladinski roman |
Narodnost | kitajska literatura, literatura ZDA |
Kraj in leto izida | Celje ; Ljubljana, 2019 |
Založba | Celjska Mohorjeva družba |
Ključne besede | Družina, Fantastična bitja, Kitajski miti, Zaupanje |
Žanr | mit, mladinski roman |
Narodnost | kitajska literatura, literatura ZDA |
Kraj in leto izida | Celje ; Ljubljana, 2019 |
Založba | Celjska Mohorjeva družba |
Ključne besede | Družina, Fantastična bitja, Kitajski miti, Zaupanje |
Pričujoča mladinska knjiga je čudovita pripoved o vrednotah, ki so v življenju resnično pomembne: prijateljstvo, zaupanje, ljubezen, razumevanje idr. Ganljiva zgodba pripoveduje o dolini Jalove gore, kjer se je nahajala vasica, sicer zelo revna, a po svoje zelo zanimiva. Ne manjka vrivkov iz bogate kulturne dediščine Kitajske. V dolini Jalove gore je živela deklica z imenom Minli, ki ji je oče, ob vzdihujoči materi, krajšal puste večere s pripovedovanjem zgodb o Žadni zmajevki in starcu z Lune, ki pozna odgovore na vsa življenjska vprašanja. Minli je bila revnega življenja naveličana in mučilo jo je dejstvo, da starša preveč delata in nič nimata. Očetove zgodbe so jo tako prevzele, da se je odločila poiskati starca z Lune in ga povprašati, kako naj spremeni usodo svoje družine. Na poti je srečala vrsto čudežnih literarnih osebkov, ki so jo zvesto spremljali, med drugim prijazni in malce izgubljeni zmaj, skrivnostna zlata ribica idr. Gre za domišljijsko pripoved, ob kateri avtorica pripomni, da so jo navdihovale predvsem kitajske pravljice, navade in običaji. Grace Lin, tudi sama kitajskega rodu, je leta 2010 za knjigo prejela nagrado Newberey – za najbolj prepoznavno ameriško otroško knjigo (nagrado, ki jo od leta 1922 podeljuje Združenje ameriških knjižnic). Njena je tudi ilustracija na naslovnici. Pri nas se ponaša kot knjiga z Zlato hruško, torej kot izredno kvalitetno branje. Mladinska, a čudovito branje tudi za odrasle.
Objavljeno: 14.12.2020 07:20:38
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:43:31
“In vajina družina že vse od takrat živi tukaj?” je vprašal Zmaj. Otroka sta pokimala. “Že več kot sto let živimo na tej gori in še naprej se naše število povečuje. Včasih se spustimo do vznožja gore, včasih kdo pride k nam. Vsak, ki nas obišče, je dobrodošel pri nas kot doma.”
“Torej …” je začela Minli, a njene besede so zamrle, ko je Da-Fu pokazal proti obzorju. Minli in Zmaj sta s pogledom sledila njegovi roki in končno zagledala to, kar je bila lahko le Brezkončna gora, dom starca z Lune.” (str. 149)