Magične zgodbe starega Egipta

Prebujeno zanimanje zahodnoevropskega sveta za stari Egipt je na prelomu iz 18. v 19. stoletje najprej sprožila posebna raziskovalna odprava generala Napoleona Bonaparte v Egipt. Le ta je bila sestavljena iz 187 učenjakov, znanstvenikov, risarjev in piscev, ki so v letih 1789 do 1801 prvi sistematično preučili, dokumentirali, popisali, razvrstili in narisali vse večje spomenike v Egiptu ter svoje izdelke objavili v obsežnem monografskem delu Opis Egipta. Napoleonovi odpravi je leta 1822 sledil znamenita Champollionova razrešitev hieroglifov. Deželo ob Nilu so pa odkrivali tudi posamezniki iz današnjega slovenskega ozemlja. Alma M. Karlin se je z Egiptom srečala že v mladosti. V letih tik pred prvo svetovno vojno, ko je Alma Karlin delala in študirala v Londonu, je večkrat obiskala Britanski muzej in si v egipčanskem oddelku ogledovala dragocene razstavljene predmete. Staroegipčanska civilizacija je bila ena prvih visokih kultur, s katerimi se je podrobneje seznanila. Leta 1927 je tako Alma obiskala tudi Egipt in jo občutila kot deželo skrivnosti, urokov in potopljenih kultur. Knjiga, Magične zgodbe starega Egipta, se začne z novelo, Tutmozisov Zdravnik, le tej pa sledijo kratke zgodbe, ki so posebno moralno in duhovno razodetje. Alminim zgodbam se nato pridruži še Jerneja Jezernik, raziskovalka in prevajalka Alminega opusa.