13 1/2 življenj kapitana Sinjedlakca : pol življenjskih spominov morskega medveda, s številnimi ilustracijami in z uporabo “Leksikona razlage potrebnih čudes, življenjskih oblik in fenomenov Zamonije in okolice” izpod peresa prof. dr. Črtomira Črnonočnika

To ni bila navadna mreža, to je bila stkana genialnost. Ko bi obstajal pokal za zvijačno lovsko tehniko, bi pripadel temu zahrbtnemu vozlanju. Zdelo se je, da porablja pajkulja vso svojo energijo in inteligenco za to, da sestavlja te mojstrovine umetnosti lovljenja plena, najbrž jih je bilo po Velikem gozdu na tisoče. Ni čuda, da v tem lesu ni več živela nobena žival. Drug za drugim so se morali v eno teh mrež zaplesti tudi še zadnja srna in zadnja ptica, vsak hrošč, vsak metulj in vsaka muha enodnevnica.
Bržkone ni ničesar bolj grozovitega od smrti v zankah gozdne čarovniške pajkulje. Svojo žrtev zelo skrbno prekriva s kislinsko tekočino, ki zbuja slabost, najprej razje kožo in mučno počasi spreminja meso v kašasto, lahko prebavljivo gmoto, in potem v neznosnih bolečinah kosti …
Hvala, hvala, ampak tako natančno pa tega zdaj res nočem vedeti! Morda bi bilo prijazno, če bi mi leksikon lahko dal nekaj praktičnih namigov. Na primer, kako naj se osvobodim iz mreže gozdne pajčje čarovnice.
Potem ko se je živo bitje ujelo v mrežo čarovniške pajkulje, je le njej sami mogoče osvoboditi žrtev iz mreže, namreč s pomočjo pravkar izčrpno opisanega utekočinjanja le-te. Na področju raziskovanja lepil velja izloček gozdne čarovniške pajkulje kot nesporna številka ena med lepljivimi tekočinami. Ne obstaja nobena kemična, rastlinska ali drugovrstna spojina, ki bi lahko izničila oprijemalno silo izločka čarovniške pajkulje.
Kaj takega res rad slišim. Nisem samo ujet v mreži enega najpodlejših živih bitij te celine, ki bo v doglednem času prišlo tod mimo, da bi me raztopilo v kašo, ne, poleg tega je še znanstveno dokazano, da za lepilo, s katerim sem pritrjen, prav zagotovo ni nobenega protisredstva.
Razen vode.
Kaj?
Razen vode. Presenetljivo je, da je samo navadna studenčnica, deževnica ali voda iz vodovoda zmožna nevtralizirati oprijemalno moč izločka gozdne čarovniške pajkulje.
Aha. Voda. Tukaj je bila voda, cel potok poln vode, vendar je bila najmanj dvajset metrov daleč. Kako naj pridem do tja? Ima morda leksikon kako priporočilo za to? Halo? Leksikon?
Molk v gozdu.
Morda je pajkulja šele na sveže spletla mrežo in ne bo prišla prej kakor čez nekaj tednov. Verjetno bo med tem časom deževalo, pa se bom brez napora osvobodil in izginil iz gozda.
Veliki gozd (nadalj.): Večino tekočine dobiva Veliko gozd iz mnogovrstnih podzemskih izvirov, ki kot žile prepredajo njegovo podtalje. V Velikem gozdu malokdaj dežuje, pravzaprav samo ob redkih mračnogorskih neurjih. Če je mračnogorsko neurje pravkar minilo, je mogoče računati na naslednji dež čez nekaj mesecev, morda čez nekaj let.
Te informacije bi me lahko res oropale slehernega upanja. Moj optimizem se je počasi umikal bolj realističnim razmislekom. Morda je pajkulja razpela mrežo že dolgo tega in je bila ravno na poti, da bi pobrala plen. Nemara je že ves čas prežala v grmovju in se pasla ob pogledu na svojo brezmočno žrtev.
Kaj je bilo to? Ali ni v grmovju pravkar zašumelo?
Ne, seveda ne, bil sem samo na najboljši poti, da od strahu izgubim pamet. Bil je samo veter, ki je zlasal nekaj vej.
To! Spet je zašumelo! To ni bil veter, samo nekaj listov v grmovju na nasprotni strani je nenaravno poskočilo sem in tja. Nekaj živega! Kakšno živo bitje bi to že moglo biti, saj razen pajkulje in mene ni bilo v Velikem gozdu nobenega drugega.
Še enkrat je zašumelo, močneje in dalj kot prej. (Str. 225-227)