| Žanr | družbeni roman |
| Narodnost | afriška literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2010 |
| Založba | Sanje |
| Zbirka |
Sanje. Roman |
| Ključne besede | Družinski odnosi, Etnologija, Islam, Islamski običaji, Običaji, Poligamija, Poroka, Spolnost, Ženska književnost, Ženske, Ženskost |
Ken Bugul je rojena v Senegalu, njeno pravo ime je Mariétou Mbaye Bileoma. Odraščala je v poligamni družini, njen oče je bil 85 letni islamski učitelj. Študirala je v Dakarju in Belgiji, delala pa v Keniji, Kongu in Togu. Od leta 1994 se posveča predvsem pisanju. Njen psevdonim, Ken Bugul, v jeziku wolof pomeni “oseba, ki je nihče ne mara”. Za roman Riwaan ali Peščena pot je leta 1999 prejela prestižno literarno nagrado “Grand Prix littéraire de l’Afrique noire”. To je knjiga o življenju skoraj 30 žensk v poligamni družini. Roman je napisan v prvi osebi, skozi oči zadnje žene pomembnega vaškega duhovnega voditelja in učitelja – serinja. Druga junakinja je deklica Rama, ki jo serinj dobi v dar od njenega očeta. Rama v duhu obuja spomine na življenje v rodni vasi, pogovore med dekleti, sanjsko poroko njene prijateljice, mi pa skozi njeno pripoved vstopamo v zapletene družbene, družinske, sorodstvene, verske, duhovne in kulturne običaje tega dela Afrike. Pisateljica nam približa tudi čustveni svet serinjevih žena, njihove medsebojne odnose, posebne rituale, s pomočjo katerih premagajo ljubosumje ali se psihično okrepijo. Poleg serinja v knjigi izstopata le dva moška, Vratar in Riwaan, pa še onadva sta skoraj vedno tiho. Knjiga je obenem roman, avtobiografska pripoved (pisateljica je bila tudi sama žena serinja) in esej, kjer si avtorica zastavlja vprašanja o identiteti, odnosih med spoloma, svobodi, spoštovanju, čutnosti, o skupnosti, kjer nihče ne živi le zase, o življenju in smrti, o tradiciji in modernosti. Njena pripoved je iskrena in se bralca globoko dotakne. Izvrsten prevod in spremna beseda Katje Zakrajšek.
Prevod dela: Riwan ou Le chemin de sable. , 600 izv., Spremna beseda / Katja Zakrajšek: str. 204-221.
Objavljeno: 04.12.2020 21:27:36
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:43:25
“Rama je zatopljena v lastne misli sedela med vsemi temi neznanimi ženskami in se spraševala, katera je katera, ko je na žensko dvorišče privršal Vratar, skoraj pokleknil prednje in Ramo prosil, naj pride k serinju. Rama je bila malce v zadregi: izbrana je bila izmed vseh teh drugih, ki so Vratarju, odkar se je pojavil, molče sledile z očmi. To ni bil molk spoštovanja, temveč molk pričakovanja, kakšno sporočilo bo predal. Vratar je bil lahko na ženskem dvorišču le na serinjev ukaz in zato, da bi predal sporočilo.” (str. 107)
“O serinju smo seveda govorile z veliko nežnosti. Bil je naš serinj, bile smo z njim, ni bil pa naše življenje. Te ženske so se pogovarjale o ceni surovin in osnovnih potrebščin, o svojih njivah prosa in arašidov, o nakitu, ki so ga naročile, o sorodnikih, ki so odšli ali ki so prihajali, o Bogu, o življenju, o ljubezni. Tako sem odkrila, da nam ni treba na novo izumljati moških, naših življenj obešati na njihova. S svojimi prijateljicami iz daljnih dežel nisem nikoli dobila priložnosti, da bi odnos z moškimi dojela na tak način. Vprašanje moškega so zastavljale z eksistencialnega gledišča. Bodisi nas je zatiral, bodisi smo mu morale postati enake, bodisi smo ga morale zavreči ali ga uporabljati kot pripomoček. Ne glede na to, za kakšen boj je šlo, vedno se je zastavljal glede na moškega.
In glede nase?
Tukaj pa je temeljno vprašanje za vsako pomenil njen lastni duhovni blagor, na tem ali na onem svetu.
In vsaka je odgovarjala za svojega, ker mu je bila zavezana in se je z odprtimi očmi odločila zanj.” (str.154)
in nato