Valovanja : odmevi pozabljenih življenj
Žanr | življenjepis / biografija |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Radovljica, 2020 |
Založba | Didakta |
Ključne besede | Avstralija, Izseljenci, Slovenci, Spomini, življenjske zgodbe |
Žanr | življenjepis / biografija |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Radovljica, 2020 |
Založba | Didakta |
Ključne besede | Avstralija, Izseljenci, Slovenci, Spomini, življenjske zgodbe |
V knjigi Valovanja avtorica pripoveduje zgodbo o svoji prababici, ki je iz rodnih Trbovelj odšla v svet. Zasnubil jo je namreč rojak, ki je v Avstraliji vodil restavracijo in je v domovino prišel iskat pošteno in delovno ženo, ki mu bo stala ob strani. Čeprav je bil starejši od nje, ga je ljubila, spoštovala in mu popolnoma zaupala. Zgodbo svoje prababice je avtorica dopolnila s fotografijami iz družinskega albuma. Stran za stranjo spoznavamo dogodke iz življenja te podjetne, pametne, močne, dobre žene, ki se je po moževi smrti vrnila domov. Pretrese nas nežna, predana ljubezen, ki nenadoma vzplamti med njo in draguljarjem Mathiasom, a jima ni usojeno, da jo živita.
Obenem avtorica pripoveduje tudi zgodbo o ljudeh z otoka, kjer imata z možem počitniško hišico. Zaupa nam tudi svoja razmišljanja o tem, kako se je lotila pisanja in kakšna vprašanja so se ji postavljala med delom.
Objavljeno: 25.11.2020 19:08:09
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:43:18
“Po vsem tem – po porajajočih se finančnih težavah, Albinovem vedno bolj nekontroliranem nasilniškem vedenju in po vesteh o smrti njenega ljubljenega – si je popolnoma razrvana Ana želela samo še umreti, si vzeti življenje… Tistega dne, ko je dobila Tilovo pismo, je tiho odšla z doma ter odtavala ob obali proti Zaki – proti manj obljudenemu, samotnejšemu koncu jezera. Voda je bila od nekdaj njena prijateljica. Ob njej je lažje premišljala, si zbistrila misli, a tistikrat je bila na poti, da se v njo potopi ter svoje telo pusti toniti v jezerske globine… Preden je zabredla vanjo, pa je vendarle sedla na obalo. Zdelo se ji je namreč, da je njena glava kakor panj, v katerem glasno brenčijo misli: ljubi Bog, zakaj me tako kaznuješ v življenju? Ker sem ljubila sestrinega moža? Ker sem ubila najinega otroka? Ker sem bila nezvesta Albinu? Ker sem dala lažno obljubo Nicholasu, da se vrnem v Avstralijo? Priznam svojo krivdo, res sem vse to storila, ampak – ali nisi nameraval pustiti tudi meni vsaj za prgišče sreče v življenju? Ali morda misliš, da v njem nisem naredila nič dobrega? Ali ne veš, kolikšna je moja ljubezen do obeh deklic, edinih dveh ljubljenih bitij, ki sta mi še ostali na tem svetu?…
(str. 92)