Priročnik za izgnance: uspešno izgnanstvo v petintridesetih korakih

Poletje 1992 se bliža koncu, ko se osemindvajsetletni glavni junak z močnimi oziroma kar direktnimi avtobiografskimi potezami samega avtorja romana znajde v Franciji, končni destinaciji svoje begunske poti z zaradi vojne raztrganega Balkana. Opremljen je le z borno vsebino stare oguljene potovalke, z vojaško knjižico in travmo bojišča, petdesetimi takratnimi nemškimi markami v žepu, s fotografijo Emily Dickinson in samo tremi francoskimi besedami – Jean, Paul in Sartre. Čustva so ostala nekje zadaj in med čustvi sta (na srečo?) tudi strah in sram. Njihovo zatajevanje bo dolgotrajno, izguba identitete hipna, izgradnja nove pa zaradi bariere izgnanstva in tujstva mukotrpna in vprašljiva. Je intelektualec z univerzitetno diplomo, pisatelj in pesnik z že osvojeno zvezdo na literarnem nebu svoje izgubljene domovine, ki je za svoje ustvarjanje v prejšnjem, predvojnem, predbegunskem, s sedanjega vidika skorajda pravljičnem življenju prejemal nagrade. Sedaj pa postane drugorazredna in jezikovno nezadostna oseba, ki ji pripada tečaj francoščine za nepismene odrasle, s katero večinoma govorijo zelo na glas in z glagoli v nedoločnikih in pri kateri ni pomembno, da posluša džez in je prebrala večino svetovnih klasikov. Prvoosebno napisani roman je poln duhovitih in samoironičnih prebliskov, s katerimi avtor vzbudi pozornost bralca. Počutje našega junaka – begunca je podobno slonu »v svetu iz porcelana, polnem vljudnih in okretnih ljudi, ki z osupljivo lahkoto vijugajo med njegovimi pastmi.« Prikazana je situacija, ko posameznik izgubi individualnost, svojost in se znajde v generaliziranem liku begunca, tujca, moteče vidnega nevidneža. In proti temu se bori prav s poudarjanjem, kdo in kakšen je nekdaj bil, kakšno je njegovo znanje in vedenje z istočasnim sarkazmom nad lastnimi pomanjkljivostmi. Skratka, človek, ki izgublja identiteto, se mora še toliko bolj zavedati svojega obstoja kot polnovredno bitje iz krvi in mesa, z vsemi svojimi pozitivnimi, pa tudi negativnimi lastnosti. Kot človek, torej. Pisateljevanje pa je dodana vrednost.
Velibor Čolić se je iz hrvaškega pisatelja po rodu iz Bosne in Hercegovine po preselitvi v Francijo uspešno prelevil v francoskega avtorja. Slovencem se je že predstavil leta 2018 s prav tako v francoščini zapisanim romanom Sarajevski omnibus.