Redko katera zgodovinska osebnost je bila na tako slabem glasu kot Neron. Le ta je bil v resnici ljubitelj glasbe, poezije, iger, znanosti in tehnike, pobudnik najdražjih rziskav. V letih njegove vladvine je cesrstvo spoznalo obdobje miru, blaginje ter ekonomske in kulturne dinamičnosti. Bil je pa tudi megaloman, vizionar, duševno labilen človek, ki ga je tlačila avtoritarna in neusmiljena mati. Neron je bil absolutni monarh, ki je svojo moč uporabljal v demokratičnem smislu. Vladal je za ljudstvo proti oligarhijam, ki so ljudstvo zatirale in izkoriščale. Glavni pisci o Neronu in njegovi vladavini so Polibij Kornelij Tacit, Gaj Trankvil Svetonij in Dion Kasij. Prva dva pišeta kakih pedeset let od cesarjeve smrti, Dion pa stoletje in pol pozneje. Vsi se poslužujejo starejših virov iz Neronovega časa, in sicer Plinija Starejšega, Kluvija Rufa, Fabiusa Rusticusa, ki niso ohranjeni do danes. Sodobno zgodovinopisje ni moglo določiti, v kolikšni meri so Tacit, Svetonij in Dion uporabljali izvirne vire. Plinij, Rusticus in Ruf, ki so pisali po cesarjevi smrti, so bili sovražni Neronu. Iz odlomka Flavija Jožefa vemo, da je obstajalo Neronu naklonjeno zgodovinopisje. Ravno Flavij Jožef, ki je poznal Popejo in morda samega cesarja, je edini Neronu istodobni zgodovinar, čigar dela so ohranjena do danes. Med temlejnimi viri o Neronu je treba navesti še zgodovinarja iz 4. stoletja Sesta Avrelija Viktorija, ki črpa iz virov, ki sta jih Tacit in Svetonij ignorirala ali jih nista poznala.
Objavljeno: 19.11.2020 15:28:38
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:43:17