Starinarnica
Žanr | moderni roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2018 |
Založba | Mladinska knjiga |
Zbirka |
Prvenci |
Ključne besede | Medosebni odnosi, Menjava, Starinarnice |
Žanr | moderni roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2018 |
Založba | Mladinska knjiga |
Zbirka |
Prvenci |
Ključne besede | Medosebni odnosi, Menjava, Starinarnice |
Vstop stranke v starinarnico gospoda Sense naznani zvonček na vratih, ki se ob vsaki stranki drugače oglasi. Oskarjev vstop zvonček tako zamaje, da celo pade na tla. V starinarnico je prišel kupiti nekaj popolnega, nekaj celega, ko to le uspe najti in želi plačati, pa ga gospod Sensa preseneti, saj mu ne pove cene izdelka, od njega si namreč želi nekaj kar ni denar…
Gospod Sensa je urejen moški srednjih let in lastnik starinarnice. Pravo nasprotje pa je njegova pomočnica Ninočka, ki se v starinarnici prikaže le občasno, a je gospodu Sensi vseeno pomembna. Nekatere stranke tja pridejo večkrat, nekatere le enkrat, vsak pa s predmetom, ki mu je namenjen doživi prav posebno povezanost, lahko bi celo rekli čarobno povezanost. Kmalu po Oskarjevemu obisku starinarnico obišče tudi gospod Ilija, bogat poslovnež in Oskarjeva poslovna stranka. Ilija je prepričan, da ima vsaka stvar ceno in da lahko tako vsako stvar tudi dobi. Ali mu bo od gospoda Sense uspelo dobiti tisto kar si želi?
Avtorica romana Starinarnica je Luna J. Šribar, etnologinja in kulturna antropologinja. Veliko deluje znotraj društva Kralji ulice, kjer je sodelovala tudi pri projektu Posredovalnica rabljenih predmetov, kar se odraža v njenem romanu.
Objavljeno: 21.12.2022 10:51:04
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:51:21
»Ne!« Oskar celo copotne z nogo, stopi proti pisalni mizi, odpre predal, previdno položi vanj svojo svetinjo in ga zapre. Celo zaklene.
»Ta vaza nima nobene cene, sicer pa sem jo dobil v zameno za nekaj drugega. In, sploh mi še nista povedala, kaj sta se dogovorila s Potencio.«
»Aaaa?«
Bolj kot se Oskar trudi zamenjati temo, bolj postaja Ilija radoveden.
»A zamenjali za nekaj drugega? Zanimivo. A je bilo tisto drugo potem iste vrednosti? Kaj je pa bilo?«
(str. 134-135)