| Žanr | biografski roman, novela, zgodovinski roman |
| Narodnost | češka literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2010 |
| Založba | Literarno-umetniško društvo Literatura |
| Zbirka |
Stopinje |
| Prevod |
Tatjana Jamnik |
| Ključne besede | Druga svetovna vojna, Holokavst, Judovstvo |
Češki pisatelj Ladislav Fuks (1923-1994) se z Mojimi črnolasimi brati loteva problematike holokavstva in težavnega položaja judovske skupnosti na Češkem ob izbruhu druge svetovne vojne leta 1939. Fuksova knjiga je zbirka šestih novel, ki pa jih povezujejo elementi zgodovinskega in biografskega romana, kjer kot osrednji lik nastopa kar sam avtor v najstniških letih.
Knjiga se začne na prvi dan šole leta 1939, kjer avtorjev razred dobi novega učitelja zemljepisa, za katerega se izkaže, da je odkrit antisemit, ki čuti fanatičen in gnusen odpor do dijakov židovskega porekla. V novelah, ki sledijo, bralci spremljajo postopen razpad avtorjeve nekdaj trdne srednješolske tovarišije; nekateri dobesedno čez noč izginejo neznano kam, drugi brez pravega razloga pristanejo v nemilosti oblasti, tretji pa si za izhod iz brezupnega položaja celo izberejo smrt.
Fuks preko vzpostavljanja temačne in grozljive atmosfere, ki spominja na izročilo Franza Kafke, razgali zastrašujočo podobo družbe ob vzponu nacističnega režima in postopne legalizacije vojnih zločinov, poznanih kot holokavst.
Objavljeno: 05.03.2024 09:32:09
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:55:39
Od časa, ko je prišla tuja vojska, je vse čudno.
Očka preiskuje samomore, bogve koliko na dan. Zjutraj ga kliče telefon, ko še spim, in potem ga slišim odhajati. Zvečer sicer pride še podnevi, ampak samo zato, ker je nekakšen poletni čas in je dolgo svetlo. Usede se v jedilnici in si prižge cigareto, vzame svinčnik in računa. Jaz stojim ob zidu, a me ne vidi. Priteče Ruežnka, da večerjo na mizo, očka je ne opazi. Vstopi mamica, očka odloži svinčnik, nekaj reče, odide in meni se zdi, da me ob zidu niti ni bilo. V kabinetu, se mi zdi, pregleduje revolver, ga preizkuša, potežkava, potema pa se pogovarja po telefonu, toda kaj govori, ne vem. Vrata so dvojna in zdaj, ko preiskuje samomore, je na notranji strani še težka zavesa. Žalost je rumena in šesterokraka kot Davidova zvezda. (str. 45)
in nato