Daleč od Prisanka : zapiski iz pregnanstva

V letu 2024 mineva 140 let od rojstva in 80 let od smrti Josipa Vandota. Brez njegovega Kekca si slovenskega mladinskega pripovedništva res ne moremo predstavljati. Njegovo pisanje za odrasle, kot je zapisal v spremni besedi Ivo Zorman, je ostalo raztreseno po revijah in časopisih, največ pa v rokopisih. Daleč od Prisanka so zapiski njegovega življenje in širšega dogajanja med drugo svetovno vojno. Od vzdušja v Mariboru, ki je bil pod nemško okupacijo, pa do potovanja v izgnanstvo. Opisano je tudi dogajanje v izgnanskem taborišču v Slavonskem Brodu. Zanimivo je, da se zapiski končajo sredi dela, kot se je med bombandiranjem v Trnjanskih Kutih, končalo tudi njegovo življenje. Delno omenja tudi svojo ženo, hčerko in vnukinjo. Tudi naslov dela ni njegov. Bil pa je res daleč od Prisanka, kjer se je rodil. Kljub temu, da je bil daleč od Prisanka, pa je vedno ostal Slovenec in nikoli ni podlegel poskusom ponemčevanja. Zapiski niso korigirani, torej res odražajo njegovo vedenje in doživljanje druge svetovne vojne v trenutku dogajanja. Zanimivo branje za tiste, ki bi Josipa Vandota radi spoznali še po drugi plati. V tem delu namreč v njem ni zaznati navihanosti in radoživosti, ki sta bili tako značilni za Kekca. Zaznati pa je ogromno občutljivosti in sočutja do ljudi, ki so med vojno prav tako doživljali težke trenutke. Vojne ni preživel, umrl je star šestdeset let. Mogoče so obletnice čas, ko pomislimo, da bi bilo vredno zbrati veliko njegovega gradiva, objavljenega po revijah. Ne smemo pa niti pozabiti, da je v rubriki kulturne revije Odmevi (1884-1944) napisal tudi okrog štirideset kritik in študij o mladinski književnoti. Med vojno so njegove zapiske in bogato knjižnico požgali, zato lahko le ugibamo, kaj vse njegovega bi lahko še prebrali.