| Žanr | družbeni roman, novela |
| Narodnost | japonska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2007 |
| Založba | Tuma |
| Zbirka |
Beri globalno |
| Prevod |
Luka Culiberg |
| Ključne besede | Hoteli, Japonska kultura, Ljubezen, Nevarnost, Odnosi, Osamljenost, Podreditev |
Dogajanje v Hotelu Iris, poetično in subtilno izpisanem romanu priznane japonske pisateljice, se odpre z incidentom pred sobo 202. Prepir med gostom in prostitutko na hodnik zvabi razdražene goste, sedemnajstletno Mari, ki dela v recepciji in njeno mamo, lastnico tega rahlo zanemarjenega družinskega hotela v manjšem obmorskem mestu. Strasti se pomirijo in nastali stroški poplačajo, v Mari pa besede vpletenega moškega odzvanjajo še celo prihajajoče poletje. Ko se nekega dne, obremenjena od utesnjujoče matere in dušečega dela v hotelu, odpravi po opravkih, ga ponovno sreča. Izve, da je vdovec srednjih let in prevajalec iz ruščine, ki živi odmaknjeno življenje na bližnjem otočku. Ob druženju z njim začuti, da ga obdaja ravno takšno ozračje neznosne osamljenosti, kot oklepa njo. Kljub opozorilu, ki ji ga nameni prostitutka, ter velike razlike v letih, se Mari izmakne vklepajoči in poveljujoči materi, in se zaupa razmerju z moškim, ki ga obdaja ozračje alarmantne strašljivosti in nevarnosti. A očitno so strahovi ravno tisto, kar potrebuje, med njima pa se splete nenavadna ljubezen in razmerje, kjer se izmenjujeta podrejenost in dominacija, slutnje nevarnosti in užitek. Japonska avtorica Yoko Ogawa je slovenskim bralcem že dobro znana s priljubljenim romanom Darilo števil, vendar pa se s Hotelom Iris podaja v temačnejše sfere, ki s toplino prejšnjega nima veliko skupnega.
Objavljeno: 14.11.2020 13:22:19
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:43:11
“Mamo je vedno skrbelo le za denar. Ženska se ni ozirala nanjo in je že odprla vhodna vrata, tedaj pa je v prostor naravnost med nas prodrl moški glas.
“Utihni, kurba!”
Vrvež na hodniku je potihnil. Bil je močan in globok glas. Ni bil slišati jezen ali razdražen, v njem je prej odzvanjala nekakšna zamišljenost. Kakor da bi se za trenutek oglasil zvok čela ali morda roga.
Obrnila sem se. Moški, ki je stal na stopnišču, je že prešel srednja leta, lahko bi rekla, da je bil nekoliko starejši. Na sebi je imel belo srajco in temno rjave hlače, v rokah pa je držal plašč enake barve. Medtem ko je bila ženska vsa iz sebe, ni bil on niti malo zadihan ali preznojen. Prav tako ni bilo videti, da bi bil kakorkoli v zadregi. Le na čelo mu je padalo nekaj razmršenih las. To je bilo vse.
Zdelo se mi je, da še nikoli nisem slišala ukaza, ki bi tako lepo zvenel. Umirjeno, dostojanstveno, neomajno. Celo v besedi ‘kurba’ je odzvanjala nekakšna naklonjenost.” (str. 10)
in nato