Očetova senca
Žanr | biografski roman, družinski roman (tudi rodbinski) |
Narodnost | poljska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2017 |
Založba | Družina |
Prevod |
Lara Unuk |
Ključne besede | Sveta družina, Sveti jožef, Svetopisemske osebe |
Roman o svetem Jožefu
Vsi, ki se navdušujejo nad svetopisemskimi romani, bodo z veseljem prebrali knjigo poljskega pisatelja Očetova senca. Pisatelj nam z vidika mladega tesarja Jožefa pripoveduje o življenju svete družine. Mladi Jožef iz Davidovega rodu je v rodnem Betlehemu v nevarnosti, saj kralj Herod zaradi prerokbe o mesiji, ki se bo rodil iz Davidovega rodu, nenehno ogroža njegovo družino. Zato se Jožef odpravi v Nazaret, kjer ob vodnjaku sreča Mirjam, ponižno in blago dekle, ki pa zna biti zelo odločna in samosvoja. Zaročita se. Novica o njeni nosečnosti ga preseneti in razžalosti, vendar se vseeno odloči, da jo sprejme v svoj dom. Ga pa ves čas muči dvom, ali bo lahko oče sinu, ki ni njegov, kako se bo sprijaznil s tem, da bo vedno ostal le senca pravega očeta. Bo lahko le podrejen in potrpežljiv mož, bo znal sprejeti vlogo, ki mu je namenjena? V knjigi spremljamo odhod Jožefa in Mirjam v Betlehem, iskanje prenočišča, rojstvo Jezusa, dobrosrčnost pastirjev, darovanje v templju, obisk treh modrecev, Herodovo maščevanje, beg v Egipt. Čez leta hrepenenje po domačih krajih spet pripelje družino v Nazaret. Jezus je ubogljiv, bister in učljiv otrok, ki prekaša svoje vrstnike in kmalu tudi svoje učitelje, ki Jožefu svetujejo, naj da otroka v uk svetopisemskim učiteljem v Jeruzalemu. Z dogodkom v Jeruzalemu tudi avtor zaključi roman. Družina se ob prazniku odpravi Jeruzalem, a ob odhodu domov dečka ni nikjer. Našli so ga v templju, kjer je resno in bistro razpravljal s pismouki. Zaskrbljenima staršema pa odgovori, da je njegovo mesto v hiši Boga Očeta, vendar se vseeno pokoren vrne z njima domov.
Avtor je zgodbo napisal na podlagi svetopisemskega besedila, apokrifnih spisov in bogate krščanske tradicije. V slovenščini je pod naslovom Rednik prvič izšla leta 1980 pri Goriški Mohorjevi družbi v prevodu Franceta Vodnika.
Objavljeno: 03.11.2020 10:57:49
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:43:00
»Po stopnicah so zazveneli koraki. Obrnil je glavo. Dekle je lahkotno teklo po stopnicah. Njena postava, ki se je risala na ozadju bleščečega sonca, se je zdela skoraj deška. Stopala je imela bosa, kutono spodvihano. Na glavi je nesla vrč. Z eno roko ga je pridrževala. Čeprav je stopala hitro, se je zdel vrč kot priraščen.
Ob pogledu na moškega, ki je stal ob ograji, je pri priči nehala peti in se je ustavila sredi stopnic.« (str. 63-64)