V Sibilinem vetru
Žanr | zgodovinski roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2014 |
Založba | Cankarjeva založba |
Ključne besede | mark avrelij, Ptuj, stari rim, timava |
Žanr | zgodovinski roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2014 |
Založba | Cankarjeva založba |
Ključne besede | mark avrelij, Ptuj, stari rim, timava |
Alojz Rebula (21. julij 1924 – 23. oktober 2018) je bil slovenski pisatelj, dramaturg, esejist in prevajalec. Roman V Sibilinem vetru (1968), ki velja za najvišji dosežek Rebulovega opusa, je ponovno izšel ob pisateljevi devetdesetletnici. Rebula je v romanu združil strast do pisanja in antike. Glavna pripovedna oseba je starec Nemezian, le ta se odloči, da bo zapisal zgodbo svojega življenja. Življenjska pustolovščina Nemeziana se začne z udorom Rimljanov v pokrajino Jacigijo, v okolici današnjega Ptuja. Njegova življenska pot je zaznamovana z vzponi in padci, ženskami in boleznimi. Na koncu se ustali ob reki Timavi, reki Argonavtov, na zdajšnji skrajni zahodni slovenski meji, kjer piše svoje spomine. Delo je berljivo na treh ravneh: zgodovinski, narodni in eshatološki ravni. V njem najdemo občutenje žalosti, smrti, osamljenosti, nepomirljivosti, od prve poduhovljene ljubezni do zakonske ljubezni, od suženjstva do svobode. Rebula zgodovino presoja z etičnega vidika: v njej gleda predvsem boj med dobrim in zlom v človeku samem. Zunanji in tehnični napredek mu ne pomenita veliko, saj je edini napredek v premagovanju strasti in v duhovni rasti.
Objavljeno: 29.10.2020 00:26:49
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:42:56
Nato so zakrižarile tam gori samo še lastovke, ko so se ljudje iz vile čez poletje preselili na tribunovo posestvo v Formiji. V vili Komediji je ostal samo oskrbnik, Kvadrat: v konjušnico je zahajal še manj kot v mlin. Zvečer sva s Kvartilozijo gledala z mostovža zvezd, ki so bile že manj jacigaste kakor jeseni, pa tudi manj rimske – svetlo nasute poletne zvezde vseh. Flavijski amfiteater je odmeval v še bolj zamolklih gromih, odkar je namesto na leva moral gladiator na človeka. Neki Jacig je pobegnil. Drug suženj si je vzel življenje. In že so tonila poletna ozvezdja in je bila tu jesen in ljudje iz vile so se obgoreli vrnil z morja in Kvartilozija je lezla v Krščanstvo – a takrat me že ni bilo več v konjušnici…