| Žanr | spomini, življenjepis / biografija |
| Narodnost | afriška literatura, nemška literatura |
| Kraj in leto izida | Celovec, 2020 |
| Založba | Mohorjeva |
| Ključne besede | Begunci, Islam, Krščanstvo |
Yassir Eric v avtobiografski knjigi pripoveduje, kako ga je oče kot osemletnega dečka odpeljal na rob puščave v koransko šolo, kjer so ga dve leti vzgajali za sovraštvo: do kristjanov, Judov in islamskih mistikov. Za islam je bil pripravljen tudi ubijati. Ko je videl, kako se je njegov bratranec po molitvi dveh koptskih kristjanov čudežno prebudil iz dolgotrajne kome, se je Yassir Eric spreobrnil v krščanstvo. Družina se mu je zato odpovedala in zanj se je začelo preganjanje, zapori, mučenje. Pobegnil je iz Sudana in se zatekel v Kenijo, kjer je spoznal svojo bodočo ženo, medicinsko sestro na humanitarni odpravi. Kasneje je odšel v Nemčijo. Tu se je posvetil študiju teologije in postal evangeličanski pastor. Prizadeva si za medverski dialog, veliko potuje, pričuje in predava tudi v tujini. Knjiga je pretresljiva, iskrena, včasih tudi duhovita. Dodan ji je slovarček arabskih izrazov.
Objavljeno: 16.10.2020 10:57:25
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:42:45
“Tako sem v svoji polomljeni nemščini odgovoril in ji rekel, da prihajam iz Sudana. Gospa, ki ji je bilo kakšnih 75 let, mi je povedala, da živi blizu Freiburga in da je med drugo svetovno vojno prvič videla kakšnega Afričana. Namreč vojake, ki jih je francoska vojska rekrutirala v kolonijah. Potem je začela pripovedovati o vojni in kakšno pomanjkanje hrane je bilo tedaj.
‘Ne varajte se, tako dobro, kakor danes, se Nemcem ni vedno godilo,’ je rekla in mi pripovedovala o ženskah, ki so delale na kupih ruševin in znova začele obnavljati deželo. In tako sem med vso vožnjo z vlakom napeto poslušal njeno pripovedovanje.
V arabski kulturi velja visoka starost hkrati za modrost. Pregovor pravi: Če je kdo živel pred teboj le en sam dan, ve več od tebe. Poleg tega je znanje v naši kulturi posredovano v zgodbah. Menim, da bi take pripovedi ljudi iz vojne generacije lahko dajale upanje tudi Sircem in drugim beguncem pred vojno, da vendar obstaja tudi življenje po vojni in uničenju. Dresden je bil recimo tako zbombardiran kakor danes Alep. Po zaslugi mnogo marljivih in velikodušnih ljudi pa je Dresden danes znova čudovito lepo mesto.
Najin vlak je po tako kratkočasni vožnji nazadnje pripeljal v Frankfurt. Gospe sem pomagal pri izstopanju. Na moč se je zahvaljevala in izmenjala sva si naslova. Od tedaj sem vsako leto prejel od nje voščilnico za božič. Nekega žalostnega dne pa je poklical sin te gospe in mi sporočil, da je njegova mati umrla. Še prej pa je izrazila željo, da naj bi prišel na njen pogreb. Tako sem se odpeljal v majhno vas pri Freiburgu in tam pripovedoval o gospe, ki je imela pogum, da me je nagovorila in tvegala srečanje z menoj.” (str. 129-130)
in nato