Človek človeku virus

Človek človeku človek

Na vroč poletni dan se nam morda zazdi, da vemo o koronavirusu že skoraj »vse« (pa kljub temu ob občasnih, a rednih opozorilih, da nas utegne že v jesenskih mesecih spet »presenetiti«, na hrbtu še vedno začutimo hladen pot). Ob tem imamo sicer navadno v mislih predvsem medicinske, zdravstvene vidike epidemije, s katero poskušamo sobivati, manj pa druge posledice, ki jih je prinesla in so ključno vplivale – in še vedno vplivajo – na naše odnose. V zbirki esejev Človek človeku virus se je filozofinja in sociologinja Renata Salecl spopadla prav z družbenimi učinki epidemije, in čeprav so njeni zapisi nastajali v času vrhunca obolelosti s tem virusom, nam v njih ponuja lucidno analizo fenomenov, v katerih smo soudeleženi prav vsi – nekateri manj, drugi bolj aktivno.

Avtorica, ki je o svojih raziskavah med drugim lotevala tesnobe, ljubezni, sovraštva, svobode, znanja in dvoma, o čemer je uspešno pisala že v več kot ducatu knjig, je misli tokrat uperila v refleksijo novih kodov našega obnašanja. Gotovo ste se, da bi preprečili morebiten prenos okužbe s koronavirusom, tudi vi kdaj v loku izognili mimoidočemu sprehajalcu? Ste bili eden teh, ki je masko nosil prav zato, da ne bi nehote okužil noseče kupke v sosednji trgovini, ali eden onih, ki je obveznost nošenja maske razumel kot poseg v osebne pravice? Ste lansko zimo rojstni dan praznovali z gručo prijateljev ali le s tremi drugimi člani istega gospodinjstva? Na neskladje med potrebami posameznika in potrebami skupnosti, ki je bilo med epidemijo včasih posebej izrazito, piska največkrat opozarja s pomočjo poročanja iz uveljavljenih, večinoma sicer zahodnih medijev (The Guardian, The Independent, The New Yorker, Reuters), a bi se v očrtanih resničnih situacijah – npr. kupec je začel iz jeze nad nošenjem mask pljuvati v prodajalca – zlahka znašel tudi prebivalec neke državice pod Alpami. Pa tudi s povsem avtohtonimi, lokalnimi primeri, denimo tožarjenja ljudi, ki so prečkali občinske meje.

Tako iz mikro- prestopa na bolj konceptualno makroraven, saj denimo velik del njenih naporov služi kritiki kapitalizma, ki je s pomočjo pretkanih marketinških strategij tudi med epidemijo iznašel način, da naredi bogate še bogatejše in revne še revnejše, pri čemer se piska pogosto opira na dognanja kamerunskega filozofa Achilleja Mbembeja o nekroliberalizmu, v katerem so življenja nekaterih ljudi več vredna kot življenja drugih (temnopoltih, starejših, revnih, manjšin …). Tesno to poveže tudi z razvojem tehnologije, denimo robotov, ki so ponekod v tujini razkuževali bolnišnice in prinašali hrano bolnim, in hkratne nevarnosti okoriščanja z nadzorom nad prebivalstvom.

Pri analizi krilatice, da »smo vsi v istem čolnu«, ostaja torej Salecl nedvoumna, da so nekateri v preluknjanih gumenjakih, drugi v ogromnih jadrnicah, pri čemer pa ni moralizatorska, zgolj zelo neposredna. Kljub nanašanju na psihoanalitska dognanja Freuda in Lacana, ugotovitve francoskega filozofa Bruna Latourja in španskega filozofa Paula B. Preciada, ameriškega epidemiologa Roba Wallacea in s pulitzerjem nagrajene ameriške raziskovalne novinarke Laurie Garrett ter mnogih drugih, je prednost esejističnih fragmentov Renate Salecl jasnost, ki ni poenostavljenost, dinamičnost, ki ni populizem, in – treznemu, zaskrbljenemu tonu navkljub – vitalizem, ki ni brezglavost. To je navsezadnje avtorica, ki se zaveda pomembnosti načina komunikacije, še posebej v kriznih situacijah, o čemer priča tudi njen komentar avtoritarnega ali vojaškega diskurza, ki je v zadnjih letih marsikje nespametno prevladal (»Boj s pandemijo je vojna«), in nenazadnje je to knjiga, ki je s kratkimi stavki in hitrim ritmom namenjena kar najširši množici kritičnih premišljevalcev. Ugotovitve, ki jih o človeku in naših načinih medsebojnega povezovanja ter nenazadnje demokraciji prinaša, bodo navsezadnje ostale zelo relevantne tudi, ko (tega) virusa več ne bo. Naši posegi v naravo pa bodo še naprej odločilni pri tem, kdaj nas čakajo naslednje epidemije in koliko jih bo.