| Žanr | družinski roman (tudi rodbinski) |
| Narodnost | grška literatura |
| Kraj in leto izida | Novo mesto, 2019 |
| Založba | Goga |
| Zbirka |
Literarna zbirka Goga |
| Prevod |
Lara Unuk |
| Ključne besede | Grki, Industrija, Mladoletniki, Priseljenci, Tujci, Zakonsko življenje, Združene države amerike |
Naj na začetku malo zastrašim: kdor ne mara dolgih stavkov s številnimi vejicami, ki se kot kače vijejo čez celo stran ali še dlje, naj pred branjem globoko vdihne. In kdor ne mara dveh zgodb v eni, naj prav tako globoko vdihne. Grška avtorica, ki je nekaj študijskih let prebila tudi v ZDA, se namreč v maniri notranjega monologa resno poigrava z bralčevo potrpežljivostjo. In ga še dodatno razjezi, ko prekinja dogajanje sredi največje napetosti. Ni naključje, da Minnie, ena izmed dveh najstnic, ob prihodu iz šole skupaj z mamo komaj čaka novo epizodo “limonade” Dallas. Zdaj pa k stvari: prva izmed dveh zgodb je zgodba o Minnie in Lito, odraščajočih deklicah, postavljena v leti 1980 in 1981 v mesto Camden, predmestje Filadelfije. Minnie je zaznamovana s portoriškimi koreninami svojih staršev in razdejano družino. Družina Lito, katere očim Basil je potomec Grkov, je prav tako skrhana in že skorajda razdejana. Druga zgodba je pripoved o Basilovem očetu, ki je pred davnimi leti sledil obljubam o raju v ZDA. Obe zgodbi se iz poglavja v poglavje zbližujeta, prepredeni sta s številnimi epizodami grške in ameriške zgodovine. Nezadovoljni in nemočni so odrasli, saj jim kljub trudu življenje ne uspeva. Nezadovoljni in nemočni sta najstnici, še zlasti Lito, ki spričo zablod matere in očima postaja razvajena upornica. Mesto Camden pa je zaradi množice ubornih priseljencev z vseh vetrov že samo po sebi kraj, kjer uspeha takorekoč ni mogoče pričakovati. Kot lahko povzamemo spremno besedo prevajalke v slovenščino, je Kalia Papadaki v romanu upodobila preproste, malo izobražene rojake in druge evropske priseljence, ki so v želji po uspehu odtavali v ZDA, tam pa zastali, ujeti v vsakdan brez izhoda. Sama bi na koncu omenila le osebo, ki naj bi vendar predstavljala neke vrste uspeh. Zdravnica, ga. Hočevar, je po rodu Slovenka, njen uspeh pa je plod lastne emancipacije. Kakšne, naj prebere vsak sam in se odloči, kaj meni o podobi Slovenke v romanu grške avtorice. Odlomek, ki sem ga izbrala, pa naj predstavi dvojni pomen naslova.
Objavljeno: 29.09.2020 14:29:58
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:42:31
Ves večer ni niti za hip prenehalo snežiti, v dveh urah je nametlo skoraj dva čevlja snega, in ni ga bilo junaka, ki ne bi za hip zastal na vratih ali pri oknu, malo preden si je sezul škornje ali nataknil rokavice, da bi se zamislil in se zastrmel v oglušujočo tišino snežinke, in padal in se izgubljal in Basil Kabanis stoji in s tihim glasom govori na hodniku, ki vodi v dnevno sobo, tik zraven male kopalnice, ki jo imajo za goste in ki spominja na shrambo, Susan pa se je s hrbtom naslonila na steno in ga posluša, z rokami, prekrižanimi na prsih, nima poguma, da bi posegala v njegove površne izračune, narejene na pamet, mogoče pa tudi noče, in vsaka premišljena beseda, ki jo izreče, ustreza snežinki konveksne tišine, ki jo Susan s težavo pogoltne, pravi ji, da sam noče ničesar, denar od hiše in lokala bo obdržala ona pod pogojem, da ne bo zahtevala preživnine, ločitev bo sporazumna, “kaj pa dekleti?” ga z vprašanjem prekine Susan, Basil pa skloni glavo in brcne nevidno snežinko na nosu galoše, ki si jo je pozabil sezuti, tako da ja zapacal hodnik in dnevno sobo z blatno vodo, “to boš ti bolje vedela,” ji odgovori, in res, ona ve, da ima vsaka snežinka neponovljivo obliko, sneg bo v mestu ostal vse do marca, mogoče aprila, in reka bo slejkoprej na nekaterih krajih zaledenela, kakor na božični večer leta 1776, ko je George Washington s svojimi dva tisoč štiristo možmi prečkal reko Delaware in slavil prvo pomembno zmago kopenske vojske v bitki pri Trentonu, in vse to so majhni dogodki, ki so se pripetili in bili zapisani, tako kot to, da je njen mož strahopetec in bo zdaj, ko je situacija težka, vstal in odšel, njej pa je vseeno, ker je nekaj v njej zaledenelo in čuti odrevenelost vse od mezinca na nogi do vratnih vretenc, in njen drget je pristajanje na dogodke in na tisto, kar je, najsi bo to prav ali narobe, že zapisano in vklesano v kamen, njen drget in škripanje kopalničnih vrat, ki se najprej odprejo le za špranjo in potem na stežaj, in iz teme se izvije Lito z grmado dvojnih zbirateljskih Paninijevih nalepk, ki jih namerava jutri v šoli izmenjati za druge, lističi, ki jih pošiljajo nazaj v času, v dobo svetovnega nogometnega prvenstva leta 1978 v Argentini in Briljantine z Johnom Travolto, in kot so se vsi strinjali, v najlepše in najbolj brezskrbno poletje na vsem planetu.
Str. 111 – 112
in nato