Na sončni strani: rekonstrukcija romana
Žanr | kratka zgodba, psihološki roman |
Narodnost | srbska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2019 |
Založba | Beletrina |
Zbirka |
Knjižna zbirka Beletrina |
Prevod |
Mateja Komel Snoj |
Ključne besede | Finančno upravljanje, Prevare, Sanje, Sonce, Spolno nadlegovanje, Svetloba, Zapori, Zaporniki |
Različna besedila, združena v celoto
Bralcu, ki bo morda kar na slepo zagrizel v besedilo jugoslovanskega nobelovca, se bo čez čas prav gotovo zazdelo, da nekaj manjka. Sestavljeno je namreč iz več “poglavij”, ki so bila sprva samostojne novele. Vez med njimi sta dve osebi. Najprej mladenič, Toma Galus, po rodu iz Bosne, ki ga njegovo poreklo niti pretirano ne zanima. Na prvih straneh izvemo, da se vrača iz mesta Aden v Jemnu, kjer se je, po njegovem vedenju sodeč, zanj ugodno razrešila neka dediščina. “Dandy” se dan pred izbruhom prve svetovne vojne z ladjo prek Trsta vrača na Dunaj, kjer študira. O svetovnih dogodkih ne ve ničesar in policija ga zlahka zamenja za nekoga, ki je goden za zapor. Sprva se med sotrpini v celici še kar dobro znajde, ko pa ga premestijo v samico, je njegovega optimizma konec. Na tem mestu v dogajanje vstopi prevejani zlikovec, možakar, ki so mu zapori postali že kar drugi dom. Zdaj je dovolj le še namig tretjega jetnika in mladenič postane povsem zmeden, preplavljajo ga strahovi in nočne more. Kakšna bo odslej naprej njegova usoda? Zadnje poglavje oz. novela bralcu razkrije, kdo je pravzaprav skrivnostni možakar, ki je do neke mere zapečatil tudi usodo Tome Galusa. Sam slog pisanja je še precej klasičen. Pisatelj si je namreč prizadeval, da bi zajel duh obdobja, iz katerega izhajata oba junaka. To obdobje je prej 19. stoletje kot pa začetek dvajsetega. Bralec se bo kaj hitro spomnil nemške in francoske klasike tega stoletja. Andrić celote ni sestavil sam, ampak so to storili kasnejši uredniki na podlagi njegovih zapiskov. Zato je Beletrinini izdaji dodana izčrpna spremna beseda urednice srbske izdaje, v kateri pojasnjuje svoja merila, po katerih se je odločala, kako bo novele razporedila v smiselno celoto.
Objavljeno: 14.09.2020 14:24:00
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:42:28
Ni mogel videti morja in mest, gora in polj. Vendar tega niti ni potreboval. Vse je imel, vse je bilo blizu, pristno in mogoče, ker je zagledal sonce. To ni bil več veliki bleščeči kolobar, ki ga je po mestnih ulicah pospremil do vrat jetnišnice. Ne, to, kar je zdaj prepoznaval kot sonce in imenoval “sonce”, je bilo nevidno, a vsakdanje, nemirno in drhtavo valovanje, ki ni napolnjevalo in premikalo samo vsakega delčka njegovega telesa, temveč vse okrog njega, tudi mrtve stvari. Sonce – tekočina, zvok in dih hkrati, z okusom po vinu in sadju, nenehno v gibanju, z žarom ognja in svežino vode, in kar je najpomembneje, neizčrpno in neusahljivo sonce.
Iz zgodbe Postružnikovo kraljestvo, str. 34