Leta

“…Omejitev ni bilo več, novosti pa so prihajale v dovolj velikih presledkih, da smo jih sprejeli z veselim začudenjem, njihovo uporabnost smo ocenili in obravnavali v pogovorih. Dovolj jih je bilo za vse, kemični svinčniki Bic, šamponi v priročnih embalažah, linolej, kreme proti nezaželeni poraščenosti, neonske luči, mlečna čokolada z lešniki, kolo z motorjem in zobna pasta s klorofilom. Nikoli več nismo znova našli časa, ki smo ga prihranili z juhami iz vrečke, ekonom loncem in majonezo v tubi, namesto sveže hrane smo raje jedli konzervirano. Občudovali smo izume, ki so brisali stoletja dela in truda, nekatere pa smo črnili: pralni stroj naj bi obrabljal perilo, televizor škodoval očem, zaradi njega naj bi hodili spat ob neprimernih urah.” (str. 30-31)

“Sram je dekletom še kar grozil. Naš način oblačenja in ličenja je bil vedno zaznamovan z besedo pretirano: kratko, dolgo, izrezano, ozko, kričeče itn. Višina pet, družba, čas odhoda in prihoda domov, dno spodnjih hlačk vsak mesec, vse je bilo predmet splošnega nadzora družbe. Nič, ne inteligenca ne študij ne lepota niso odtehtali slabega slovesa dekleta, torej njene vrednosti na trgu porok – če spiš s fantom pred poroko, te ne bo nihče več hotel – to se je razumelo, slabše bi bilo le še najti nek izmeček moškega: invalida, bolnika ali še huje, ločenca. Mlade mamice so bile ničvredne, niso imele na kaj upati, razen na požrtvovalnost moškega, ki bi jih vzel kot blago z napako. Vse do poroke so se ljubezenske zgodbe odvijale pred očmi ter na milost in nemilost drugih.” (str. 55)