| Žanr | mladinski roman |
| Narodnost | nizozemska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2020 |
| Založba | Mladinska knjiga |
| Prevod |
Staša Pavlović |
| Ilustracije |
Ana Zavadlav |
| Ključne besede | Čustva, Duševne motnje, Ježi, Osamljenost, Osebnostne motnje, V mladinskem leposlovju, Živali |
Jež in samotni občutek je drugi kratki roman nizozemskega pesnika in pisatelja Toona Tellegena, preveden v slovenščino. Prvi je bil Čriček in samotni občutek. Toon Tellegen, po poklicu zdravnik je sicer napisal serijo krajših romanov, v katerih se živalski junaki po svojih najboljših močeh spopadejo z nekaterimi zapletenimi človeškimi psihičnimi stanji in problemi. Prevedena romana sta sicer namenjena otrokom in mladostnikom, gre pa pričakovati, da bosta prevzela tudi marsikaterega odraslega bralca. Oba prevedena romana je s čarobnimi ilustracijami opremila Ana Zavadlav in bila zanje tudi nagrajena. Glavni junak kratkega romana Jež in samotni občutek je seveda jež, ki ga nikoli nihče ne obišče. Zato napiše pismo, s katerim bo na obisk povabil vse živali, ki jih pozna in priredil zabavo. Ampak bolj ko razmišlja o pismu, bolj se sprašuje, ali naj ga sploh odda? Kako bo, ko bodo živali prišle na obisk? Bodo prišle vse naenkrat? Kakšna bodo njihova pričakovanja? Kaj bodo pričakovale od zabave? Kaj naj jim ponudi? O čem naj se z njimi pogovarja? Kaj pa, če si obiska ali obiskov živali sploh ne želi? V mislih si predstavlja, kako bi obiski živali izgledali. Vedno bolj se nagiba k temu, da obiski niso zanj in da bi bilo druženje z živalmi zanj prenaporno. Zato pismo strga in se odloči, da bo kar sam in osamljen. Ko se otresemo pričakovanj, pa se zgodijo nepričakovane stvari. Tisoč in en pomislek, tisoč in eno vprašanje, dokler nam nekdo ne reče “do kmalu” in se vse spremeni. To sta bili za ježa najlepši besedi, kar jih je poznal. Kdo pa jih je izrekel? Preberite knjigo. Medtem pa je jež že zaspal in se odločil prespati vso zimo. Do kmalu …
Objavljeno: 01.09.2020 16:49:56
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:42:26
“Se mi zdi obstoj velik ali majhen? Najverjetneje majhen, je ugibal. Tako zelo majhen, da ga niti ne vidiš. Ja, to bo! Zato se vseh teh stvari ni dali videti: obstoja, življenja, sreče … Vse so bile premajhne, da bi se jih dalo videti. Nihče jih ni videl! Tedaj je jež pomislil na nekaj, o čemer sta se nekoč pogovarjala z mravljo: na smrt. Tudi ta je bila nekaj majhnega, morda celo najmanjšega in najneznatnejšega od vsega. Če si imel dober vid, kot sova, in si z veliko napora morda, čeprav malo verjetno, le uzrl življenje in srečo, ti smrti kljub vsemu ni uspelo videti. Zato so vsi mislili, da ne obstaja. Pa menda je obstajala, vsaj, če je verjeti mravlji. Menda … je premišljeval jež. To je bilo nekaj podobnega kot po potrebi. Obstajal je po potrebi. Zdrznil se je, medtem ko je mravlja samo skomignila z rameni in rekla, da ob smrti vedno samo skomigne z rameni. Ni ti treba misliti nanjo. Nobene potrebe ni. Zatem se je še enkrat odkašljala in šla dalje. Sove ne bo na obisk, je ponovil jež, in si obljubil, da ne bo mislil na obstoj in še manj na smrt. Radoveden je bil, ali mu bo uspelo.” (str. 188-189)
in nato