| Žanr | kriminalni roman |
| Narodnost | angleška literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2019 |
| Založba | Mladinska knjiga |
| Zbirka |
e-Krimi |
| Prevod |
Irena Matović |
| Ključne besede | Družinski odnosi, Elektronske knjige, Kazenske preiskave, Matere, Potovanja, Umori |
Na območju veličastnih pečin zgodovinske Petre v Jordaniji umre gospa Boynton. Ker je imela na zapestju komaj opazno znamenje vboda, sklepajo, da ni umrla naravne smrti. Gospa Boynton je sicer hud srčni bolnik in lahko bi umrla tudi naravne smrti. Hercule Poirot pomaga pri reševanju primera. Na voljo ima štiriindvajset ur. Gre sicer za žensko, ki je tiranizirala člane njene družine, člani družine pa bi ob njeni smrti podedovali lep kupček denarja. Potovanje po Bližnjem vzhodu je bila ena redkih priložnosti, da so člani njene družine sploh lahko spregovorili s kom izven njihovega kroga. Zato so se jim je odprl čisto nov pogled na življenje. Pa vseeno. So pripravljeni moriti? Bi morili zaradi denarja? So se naveličali tiraniziranja? Zakaj, če je bila gospa Boynton hudo bolna in je bila njena smrt samo še vprašanje časa? Vendar Hercule Poirot pride resnici do dna. Lahko namignemo, da za njeno smrt niso bili krivi člani njene družine. Kdo pa? Zakaj? Preberite na zadnjih straneh knjige. Kriminalni roman je seveda napet do konca. In tako kot pravi Hercule Poirot, če želite izvedeti resnico, samo pustite ljudem govoriti, vi pa jim samo pazljivo prisluhnite. Vsak človek ima za seboj kakšno težko zgodbo in včasih mislimo, da bo preteklost kar izginila. Pa ne bo. Zato je najbolje, če se z njo čim prej soočimo. Herculu Poirotu in njegovim malim sivim celicam pa tako ali tako nič ne uide. Agatha Christie upravičeno nosi naziv najbolj brane avtorice detektivskih romanov na svetu.
Objavljeno: 26.08.2020 16:36:39
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:42:24
“Najprej je opazil visokega in precej mlahavega moškega, starega približno trideset let. Obraza je bil prijetnega, toda videti je bil bolehen in tudi njegovo vedenje je bilo nekam čudno otopelo. Potem sta bila tam še dva čedna mlada človeka, fant je imel skoraj grško obliko glave. Tudi z njim je nekaj narobe, je pomislil dr. Gerard. Da, vidno je živčno napet. Dekle je bilo verjetno njegova sestra, tako močno mu je bila podobna, in tudi ona je bila vznemirjena. Tam je bilo še eno mlajše dekle z zlato rdečimi lasmi, ki so ji obdajali obraz kot obstret. Njene dlani so bile zelo nemirne, ves čas je vlekla in nategovala robčke v svojem naročju. Opazil pa je še neko drugo žensko, mlado in umirjeno temnolasko, ki se je spokojno smehljala. Spomnila ga je na Luinijevo Madonno. Na njej ni bilo nič živčnega! In v središču skupine … Sveta nebesa! je pomislil dr. Gerard in v sebi začutil pristen francoski odpor. Kakšna grozna ženska! Kot kak izmaličen Buda ali ogromen pajek sredi mreže je v njihovi sredini sedela neka stara, vsa zatečena in zabuhla ženska!” (str. 9-10)
in nato