| Žanr | družbeni roman |
| Narodnost | italijanska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2002 |
| Založba | Mladinska knjiga |
| Zbirka |
Zenit |
| Prevod |
Mojca Šauperl |
| Ključne besede | Druga svetovna vojna, Izkoriščanje, Mecenstvo, Medosebni odnosi, Posledice, Šah, Strasti |
Paolo Maurensig je italijanski pisatelj iz Gorice. V italijanščini je izdal več knjig, a je v slovenščino prevedena le ena, in sicer Lüneburška varianta. To je tudi njegova prva knjiga. V izvirniku z naslovom »La variante di Lüneburg« je izšla leta 1993 in je bila potem po poročanju Dnevnika prevedena v vse evropske jezike, v kitajskega, japonskega in druge.
Maurensig, tudi sam šahist, pripoveduje zgodbo o treh strastnih šahistih. Življenja teh osrednjih likov, Frischa, Mayera in Taborija, so med seboj tesno povezana, a se v tem kratkem romanu njihove zgodbe ne prepletajo. Nizajo kronološko iz sedanjosti v preteklost. Odvijajo pa se v Nemčiji in Avstriji v obdobju pred drugo svetovno vojno, med njo in po njej. Eden od likov je židovskega rodu in se zato del ene od pripovedi dogaja tudi v koncentracijskem taborišču Bergen Belsen.
Maurensig šah uporablja kot prispodobo za dogajanje v družbi, prispodobo zunanjih vplivov na življenje posameznika in prispodobo posameznika, ki namenoma prevzame življenja drugih v svoje roke. Pretresljivost pripovedi ne izhaja iz nasilnih prizorov, temveč prav iz teh prispodob.
Objavljeno: 17.08.2020 15:58:40
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:42:23
“Tabori mi je zaupal, da bo preostanek svojega življenja namenil neki neimenovani ‘organizaciji za iskanje pogrešanih’. In prav tedaj mi je prvič spregovoril o človeku, ki mu je že desetletja skušal priti na sled. Edina zveza, ki bi ga lahko do njega pripeljala, je bil šah. In res ga je izsledil prav s pomočjo šaha. Našel ga je namreč po moji zaslugi: in prosil me je tudi, naj mu odpustim, da je z menoj ravnal kot s kmetom na šahovnici. Posvaril pa me je, naj bom previden, kajti bil sem še sredi igre, partijo pa sem moral odigrati prav do konca. O marsičem sem se imel še poučiti, zato se je namenil, da bo nekdanjo obljubo izpolnil in mi razkril svojo življenjsko zgodbo. Z njo naj bi postregel iskanemu človeku. Samo tako bi se ga oni lahko spomnil.” (str. 80)
