Luna Al-Mousli pripoveduje o svojem življenju v Damasku; o trdem vsakdanu, dolgih molitvah, vpletanju politike v šolstvo, koruptivnih učiteljih in o tem, da tam lastno mnenje nič ne šteje. V šoli jih je pogosto zeblo, saj jim je zmanjkalo elektrike, poleti pa so bili z vodo na tesnem. Učili so se kako sestaviti in razstaviti orožje in na pamet so morali znati politične citate, saj je bila politična vzgoja najpomembnejši predmet. Opisuje, kako je vsak dan čez okno njihove hiše opazovala vojake. Obenem pa piše, da je bila njihova hiša zmeraj polna, ljudje so zelo prijazni, druženja je bilo veliko med sorodniki, prisotni so pristni in topli človeški odnosi. Tam se nikoli ni počutila osamljeno, za razliko, ko se je s starši preselila na Dunaj.
Sirski prijatelji, ki niso bili rojeni v Siriji, niso spoznali prave Sirije, saj je popolnoma drugače, če greš v Sirijo samo na počitnice ali pa tam živiš. Situacija tam jo plaši, saj je tam še vedno velik del njene družine.
Na koncu zaključi, da sta obe kulturi njeni, da govori oba jezika in da nobena kultura ni popolna.
Objavljeno: 20.12.2022 14:21:11
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:51:15