Zgodbe iz podtalja : kratka proza
Žanr | kratka zgodba |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Pekel, 2020 |
Založba | Zavod Volosov hram |
Ključne besede | Družbeno obrobje, Neobičajnost, Realnost, Tesnoba |
Žanr | kratka zgodba |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Pekel, 2020 |
Založba | Zavod Volosov hram |
Ključne besede | Družbeno obrobje, Neobičajnost, Realnost, Tesnoba |
Aleša Jelenka poznamo predvsem po njegovi poeziji: Od poezije do sanj (2006), Ko duša vidi (2014), Kontejner (2016), Prvinska govorica (2017), (Ne)obstoj (2018), tokrat se predstavlja z nadvse realističnimi zgodbami o posameznikih in posameznicah iz družbenega podtalja, od koder tudi naslov (ki rahlo spomni na Zapiske iz podtalja F. M. Dostojevskega). Knjigo je avtor razdelil na tri glavne cikle: Mazohizem, fetišizem in ekscesi; O življenju in njegovem nasprotju; Politika, vojska in psihiatrija. Vsako poglavje zajame šest do sedem skorajda strašljivo realističnih zgodb, ki jih zaobjame v spremni besedi Razgled je imeniten, hlad prav tako, Sebastijan Pregelj. Aleš Jelenko nas seznanja z družbenim dnom, podtaljem, ‘podnom’, saj se bralec sooča z ‘etično-moralnim kompasom, ki se kaže kot naš anti-kompas, vselej usmerjen navzven, nikoli navznoter’. Filozofski vrivki, besedila pesmi in omenjanje drugih ustvarjalcev, droga, zloraba, incest, problem alkohola, sterilizacije in ubijanja živali, nekrofilija, istospolnost, samomorilska nagnjenja in še tega – so teme, ki se jih loteva in ki jih piše zadnja tri, štiri leta, kot pravi sam. Bralca opozarja na paralelna vesolja tik ob, na katera smo včasih kot posamezniki veliko premalo pozorni.
Objavljeno: 13.08.2020 10:18:33
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:42:21
“Vrniti se bova morala na začetek. Še vedno vztrajaš, da je ljubezen … kako si že rekel … hibridna?”
“Tako je, ja, hibridna. Gre za to, da ne izbira, če ne izbiramo mi.”
“Če te prav razumem, govoriš o tem, da (pre)pogosto izbiramo mi, ne ljubezen?”
“Točno.”
“In po čem to sklepaš?”
“Kajn in Abel sta odličen primer.”
“Ljubezni …?”
“Da.”
“In če družba ljubezni ne sprejme? Mislim … tudi to se lahko zgodi, ne?”
“No, potem to ni več družba, potem je to le še njena lupina. V tem primeru je družba kot bog, ki je spodnesel Kajna in neposredno ubil Abela, nato pa mu očital … ” “Toda kaj če je družba – ali v tvojem primeru bog -, pač tista neka nujna vrhovna avtoriteta, brez katere človek ne (z)more živeti?”
“Tega ni …”
“Česa, koga?”
“Jah, vrhovne avtoritete, kajpak. Ne obstaja. Gre zgolj za ljudsko izmišljotino, ki sedaj preži na nas v obliki običajev, navad …”
“Toda s tem vendar na nek čuden način zanikaš civilizacijo?”
“Vseeno mi je.”
/…/
(str. 78)