Serotonin

Florent-Claude Labrouste je sredi štiridesetih, sovraži svoje ime in na živce mu gre življenje nasploh. Je v nebo vpijoč primer odtujenega, žalostnega in osamljenega moškega srednjih let. Ne najde svetlobe in smisla, čeprav je do naključnih mladenk občudujoče naklonjen in prav zaradi njihove mladosti zavisten. Do svojih partneric je sovražen in si ne pomišlja pustiti jih na cedilu. V svojem cinizmu in nihilizmu je odločen obvladati nivo serotonina v svoji krvi, kar mu nekako omogočajo tablete captorixa proti depresiji pod nujnim zdravniškim nadzorom. V nemoči proti zahrbtnemu psihičnemu stanju in izgubi libida se izgublja in poskuša pobegniti, tudi v smrt. V obujanju mladostne ljubezni zatava celo v zalezovanje in načrtovanje uboja otroka. Pri tem spoznamo njegovo zavidljivo raven tehničnega znanja. V odnosu do staršev, ki jim tudi sicer ničesar ne očita, je začuda topel in prizanesljiv. Družbeno angažiranost oriše kot svojo poklicno vpetost v kmetijstvo, kot visok državni funkcionar pa v svojem pragmatizmu za propadajoče kmete ne naredi ničesar. Priča je samomoru najboljšega prijatelja Aymerica, ki kot potomec nekaj generacij nekoč bogatih kmetovalcev zapade v neznosno krizo in obup. Zemlja, hrana in pošteno delo so izgubili ceno, globalizacija neusmiljeno požira svoje otroke.
Delo je napisano prvoosebno, družbeno angažirano in verjetno v veliki meri avtobiografsko. Depresivnost je še stopnjevana v primerjavi z zgodnejšimi Houellebecq-ovimi deli in tako ostaja njegov zaščitni znak.