Otroci sveta
Žanr | kratka zgodba |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2013 |
Založba | Undara Studio |
Ključne besede | Otroci, Resničnost, Svet |
Žanr | kratka zgodba |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2013 |
Založba | Undara Studio |
Ključne besede | Otroci, Resničnost, Svet |
Naj vsi otroci sveta izkusijo čarobnost knjig, je napisal Nelson Mandela. “So otroci sveta, ki ne štejejo let. Če gredo spat, so le za dan starejši. Ponekod si pred spanjem pri rosnih devetih že morajo z vek odstraniti senčilo,” pridoda predsednica Belega obroča Slovenije, Vlasta Nussdorfer. Otroštvo je tisto, ki bi moralo biti najmehkejše, najtoplejše, najbolj varno in prepolno ljubezni. Pa temu ni tako. Janja Vidmar in Benka Pulko prikazujeta neusmiljenost resničnega življenja otrok po svetu, najsi bo zaradi revščine, besne narave, krvavih revolucij, tradicije, siromaštva, puhlosti staršev, ali česa tretjega. Otroci so po vsem svetu le otroci. Različni, a otroci. Nekateri s širokimi nasmehi, drugi s preveč žalostnimi očmi. Svet otrok je čaroben. V njihovo iskrenost in spontanost smo odrasli vrinili, pustili, dali, predali, svet nečimrnosti in zatiskanja oči, mozaik kaotičnih vsesplošnosti in podrobnosti, prepletenih z enim najpomembnejših obdobij, otroštvom. Ki rojeva čustva. Ki se zasidrajo globoko in večletno v človeka. S katerimi živi in ga zaznamujejo vse življenje. Pretresljiva, neusmiljena knjiga, ki prikaže življenje otrok po svetu ravno takšno, kakršno je. Prav nič romantično ali pocukrano ali izmišljeno. Kruto in resnično. Knjigo bi morali prebrati vsi, predvsem pa vsi slovenski mladinci, da bi začutili hvaležnost za vse, kar imajo in kar lahko so.
Objavljeno: 10.08.2020 13:03:28
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:42:20
V silovitem nihaju jo je zasukalo na glavo. Nebo je obležalo na tleh in tigra je zabrisalo na drug konec. Nueng, ena, je v sebi štela in oblaki so zaplavali na svoje mesto. Nebo je prižgalo dvoje luči. Nedaleč proč od sonca je obvisel lunin krajec. Song, dva, je s telesom zarezala v ogreto ozračje. Sam, tri, je poletela visoko nad obzorje. Si, štiri, se je sredi peska tiger razblinil v prah. Ha, pet, jo je obrnilo narobe in izpustila je vrv. Z razprtimi rokami se je odrinila z gugalnega kolesa. Rob luninega krajca ji je zdrsnil med vlažnimi prsti. Spodaj so jo otroci pričakali v krogu. Gugalnica se je nemirno zibala še dolgo po Ngaminem pristanku. Kakor da jo premika nevidna sila. “Ngam, vstani!” je čez čas v daljavi slišala mee. “Umazala se boš …” Otrkala si je prah z obleke, a je občepela na tleh, ne da bi umaknila pogled z gugalnice. Pod bakreno spiralo obročev jo je skelel odtis tigrovih zob. (str. 20/21, zgodba Gugalnica, Tajska)