| Žanr | spomini |
| Narodnost | ruska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 1986 |
| Založba | Mestno gledališče ljubljansko |
| Prevod |
Stanko Potisk |
| Ključne besede | Boljševizem, Cenzura, Gledališče, Gledališki režiserji, Spomini, Umetnost |
Jurij Ljubimov (1917-2014), gledališki igralec in slavni režiser, se najprej spominja svojega otroštva, družinskih članov, ki se znajdejo v boljševističnih zaporih: deda, ki je po revoluciji uvrščen v kategorijo kulakov, očeta poslovneža in mame učiteljice. Nadalje se spominja, kako ga je sla po izraznosti, sveti ogenj umetnosti, odpeljal najprej v igralsko vajeništvo v MHAT (Moskovsko umetniško gledališče), nato je igral v gledališču Vahtangov, končno pa se doživljenjsko ujel v režijske vode (večinoma na Taganjki). Ljubimov se je srečeval z mnogo velikih imen na polju umetnosti: z Mihailom Čehovom, Pasternakom, Šostakovičem, Visockim… Pred bralcem se razstira burno gledališko življenje, ki je prepredeno z rokohitrskimi umetnijami umetnika, ki gori v svetem ognju, hkrati pa dnevno preskakuje sistemska boljševistična polena, ko skuša obiti strogo partijsko cenzuro. Knjiga kot učna ura za vse umetnike, ki lahko danes brez strahu puščajo prosto pot svoji izraznosti.
Objavljeno: 05.08.2020 15:13:38
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:42:17
Ko je Stalin ob neki priložnosti vprašal velikega igralca Kačalova, kateri so po njegovem mnenju najzanimivejši gledališki ljudje v Moskvi, se je Kačalovu zdelo primerno omeniti Erdmana in odločil se je – bilo je znano, da ima Stalin rad anekdote – povedati eno njegovih kratkih basni: ‘Gospod vran je sedel na veji in držal v kljunu kos sira… – Sira! Kdo pa mu ga je dal? – Bog. – Boga vendar ni! – Res je, tudi sira ne.’
Basen ni vžgala in Stalin je ukazal Erdmana aretirati. Kačalov je na kolenih prosil zanj milosti, vendar zaman.
(stran 69)
in nato