Kmečka družina v Prekmurju, najverjetneje v šestdesetih letih preteklega stoletja. Bralec lahko kaj hitro prepozna “Pepelkino” zgodbo. Dobrosrčno dekle, za katerega pa celo starši domnevajo, da je bilo rojeno v grehu, je kamen spotike v domači hiši. Nihče ji ne privošči lepe besede. Le garati mora in prenašati zaničevanje. Njen edini zaupnik je materin brat, ki jo nazadnje s poštenimi nameni “spelje” iz hiše na Dunaj, kjer bi si lahko začela služiti lastni denar. V tujini najde sorodno dušo in za hip se zdi, da se bo vse uredilo. Dokler “klic” od doma njene usode spet ne obrne na glavo… Preprosta življenjska zgodba, ki je avtorico navdihnila ob sodelovanju s soboškim društvom upokojencev. Ni njena prva, Irena Šrajner že nekaj let zapisuje izpovedi, ki jih pripovedujejo razni ljudje. Bolj kot usoda same junakinje, ta je upodobljena več ali manj črno-belo, bodo bralca najbrž pritegnili opisi kmečkih običajev. Že skorajda pozabljena ročna opravila na polju ali osrednji dogodek, ženitev. Se pa lahko vsi strinjamo, da je bila “moralna drža” nekdaj veliko bolj spoštovan pojem, četudi se je pogosto iz takšnih ali drugačnih osebnih koristi rada sprevrgla v svoje nasprotje.
Objavljeno: 27.07.2020 13:00:41
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:42:12