Čuvaj sna : pesmi

Piše Petra Koršič

Vinko Möderndorfer: Čuvaj sna

Konec leta 2018 je Vinko Möderndorfer ob svoji 60-letnici naredil izbor iz celotnega pesniškega opusa za odrasle in tako izbral pesmi za knjigo Predanost. Čuvaj sna je prva zbirka po njej. Tudi ta prinaša sporočilo, da je Vinko Möderndorfer predvsem pesnik, ne glede na to, kateri poklic opravlja. V razponu od čuvája sna do spoznanja čúvaj sna izraščajo ljubezenske pesmi štirih ciklov.

Möderndorferja preokupira ljubezen, vendar ne gre za klasične ljubezenske pesmi ali pesmi o ljubezni. Redko sicer je tako, da je v Čuvaju sna v igri dvojina, da gre za srečanje, bližino, ljubezen, povečini pa gre za samost, samoto in odnos z bolečino ter poskuse bližin, presunljive poskuse ljubezenskih srečanj in srečevanj. Tudi s Čuvajem sna Möderndorfer potrjuje, da je pesnik romantične in romanticistične mehkobe in bolečine. Znotraj teh koordinat se zvrstijo pesmi v štirih razdelkih: Dom, Sestaviti čas, Balade, Postelje.

Razlogi oziroma níti za določeno bolečino sežejo tudi v Čuvaju sna globoko nazaj, do otroštva. Kakor v zbirki Kot belo, kot ljubezen (2015), ki je izšla pred izborom Predanost, tudi v Čuvaju sna beremo pesemske drobce zamer, razočaranj. Tematiziran odnos mati – sin odzvanja v Čuvaju sna v prvem razdelku Dom. Dom je razdelek smrti in njene bližine. Tako je (večpomenski) dom zajet kot prvo domovanje s starši in kot zadnje domovanje, dom starejših občanov. Tudi v tem delu gre za ljubezen, posebno obliko ljubezni, za človeško ljubezen in sočutje.

Pred cikli/razdelki je pesem Skopni, ki nakazuje minevanje. Minevanje je tematizirano čez vso knjigo na različne načine: od soočenja s smrtjo ljubih oseb, prek avtopoetskega spraševanja o razlogih za nastanek pesmi ali za njeno umanjkanje do premagovanja melanholije in občutka konca s poskusi bližin in ljubezenskih odnosov. Sen nastopi v tej knjigi kot sen v pomenu spanja, spanca, vendar tudi sanj, ki jih sanjamo med spanjem, in sanj kot želja. Še bolj domiselno je to, kar je Möderndorfer napravil s snom, ko ga je postavil ob besedo »čuvaj«. Ta je v glagolskem velelnem (natančno želelnem) pomenu napotilo, spoznanje ali modrost, da je treba sanje in spanec čuvati, negovati. Če pa besedo »čuvaj« vzamemo samostalniško, je to tisti, ki čuva svoja ali drugih sna in želje. Tako se že z naslovom Vinko Möderndorfer pomakne v mehkejši svet doživljanja ljubezenskih bližin in razdalj.

Če je bil v Kot belo, kot sneg še izrazito erotičen, občasno tudi grobo erotičen, sta ljubezen in erotika v Čuvaju sna zavezana ljubezni kot naklonu v življenje. Tudi v tej knjigi Möderndorfer vzpostavi dvojico eros – tanatos, ob ljubezni minevanje in smrt. Ob smrti potegne še nit, povezavo na občutek sokrivde in s tem vpelje čut za solidarnost, sočloveka in navsezadnje poudari nujnost odgovornosti posameznika v družbi. Na primer pesem Svet je pohabljen. V pesmi Ne jemlje me resno pa izpiše nemoč, ki se človeka polašča kljub aktivni drži.

Nemoč se kljub poskusom še izraziteje izkaže v drugem razdelku Sestaviti čas, ki je posvečen ljubezenski dvojini oziroma času po razpadu nje. V pesmi Ničesar ne veš se mu izpiše beseda »zastoj«, ki je tudi naslov njegovega najnovejšega celovečernega filma. Stanje zastoja sicer ustreza knjigi, vendar v pomenu začasnega zastoja, ne pa zatečenega stanja. Vzdušje je, kljub težkim temam, pozitivno in zračno, manj melanholično, kot ga poznamo iz prejšnjih zbirk, izpisano z upom, brezmejnim upom, čeprav pesnik zapiše nekje: Brez upa zmage. To bi lahko šaljivo prebesedili: četudi brez upa zmage, vsaj z upom poraza – gre v najnovejši Möderndorferjevi pesniški zbirki še vedno za up, na njem je poudarek.

Pesmi brez ločil so v tej knjigi prečiščene in smiselno postavljene. Če sem v kritiki knjige Kot belo, kot ljubezen pogrešala neko založniško, uredniško roko, jo v Čuvaju sna lahko pohvalim. Vsakemu razdelku je dala naslov ena pesem iz razdelka, le tretji razdelek, v katerem je tudi naslovna pesem Čuvaj sna, je naslov Balade dobil po podnaslovu prve pesmi Odhod. Zadnji razdelek so Postelje. Na kratko in za konec: čeprav so postelje kraj srečevanj, je v knjigi predvsem veliko odhodov, zapustitev.