| Žanr | družbeni roman, družinski roman (tudi rodbinski) |
| Narodnost | češka literatura |
| Kraj in leto izida | Celje ; Ljubljana, 2020 |
| Založba | Celjska Mohorjeva družba |
| Prevod |
Nives Vidrih |
| Ključne besede | Družina, Družinski odnosi, Matere in hčere, Stari starši, Vnuki |
Petra Soukupová po romanih Morje in Pod snegom ponovno dokazuje, da se njeno pisateljsko pero vešče loteva tematike, katere osrednja celica je družina. Hana je mlada samohranilka, igralka v iskanju karierne priložnosti, mati desetletnega Viktorja, za čigar temeljito vzgojo ji zmanjkuje časa. Eva, Hanina mama, je vdova, kot ščit pred samoto sprejema vsakodnevno rutino. Morda se rešitev skriva v tem, da se Viktor začasno preseli na podeželje k babici. Eva bo končno užila vnukovo družbo in bo tako manj osamljena, živahnemu in samosvojemu Viktorju bo koristilo novo okolje, Hana pa se bo lahko brez slabe vesti posvetila igranju. Pripoved je zgrajena v obliki kratkih prizorov, v katere se zlivajo dialogi brez navednic, bistvo se odvije v čustvenem svetu, nizanju notranjega miselnega toka. Potopimo se v paleto občutkov treh glavnih protagonistov, vsak z lastnimi predstavami in pričakovanji po svoje doživlja spremenjene okoliščine, nepoetičen jezik pa razkriva medosebne odnose v njihovi realistični podobi. Je moč urediti življenje tako, da bi bilo najboljše za vse? Kaj pa če se zgodi kaj nepredvidljivega?
Objavljeno: 03.07.2020 10:04:18
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:42:02
Eva ne more vprašati, zakaj si prišla, onidve ne komunicirata tako, čeprav obe vesta, da se Hana ne pripelje kar v tri dni, nenapovedano, ne tako pogosto. Nekaj je narobe.
Viki ga lomi in jaz temu nisem kos. Mami …
Eva vidi, da potrebuje pomoč, da tega ne zna izreči.
Kaj se je zgodilo? /…/
Eva pa jo posluša samo napol, ker že ve, kako rešiti vse to. Ve pa tudi, da Hanka tega ne bo hotela, ampak jo bom prepričala, moram jo, če bi se lahko v tem trenutku zamislila nad tem, bi si morala priznati, da tudi zaradi sebe, ne le zaradi Vikija.
Lahko bi se recimo prepisal sem, prekine Hanko. Meni nič tebi nič. Začeti moram zlagoma.
Mami.
Zagledata se druga v drugo, Eva opazuje svojo hčer, o nečem mi laže, nekaj mi prikriva. Potem pa se ta pogled spremeni, Hanka vstane, lase si zatakne za uhelj enako kot takrat, ko je imela pet let.
Ne, to ne bo šlo, oprosti, mami, nisem hotela, jaz … ni tako grozno, zmogla bova. Eva že spet vidi, kako se pred njo zadržuje, kako je tuja, kako je besna, da je sploh kaj rekla glede Vikija, da je sploh priznala, da česa ne zmore. (str. 27)
in nato