| Žanr | mladinski roman |
| Narodnost | danska literatura |
| Kraj in leto izida | Dob pri Domžalah, 2022 |
| Založba | Miš |
| Prevod |
Darko Čuden |
| Ključne besede | Odnosi v družini, Tesnoba |
Pi Maria Simonsen je uspešna dijakinja prvega letnika gimnazije. Zgodba se začne, ko Pi med govornim nastopom pri angleščini omedli in jo odpeljejo v bolnišnico. Že nekaj časa opaža različne simptome, ki jo hromijo in počasi povzročijo, da si nič več ne zaupa. Nedoločen strah se stopnjuje v tesnobne panične napade in po epizodi z rešilcem, si Pi vzame premor. Odtujena starša, prijateljice iz šole, zdravniki…vsi so zelo razumevajoči in se trudijo vsak po svoje, da bi ji pomagali. Dnevi Pijinega odmika se prevesijo v tedne in pot od tesnobe nazaj v polno življenje je dolga in zahtevna, ni pa nemogoča. In Pi ima srečo, da najde rame, na katere se lahko opre in osebe, ki vanjo verjamejo.
Mette Vedso (1968) je od leta 2011 napisala skupaj s slikanicami in romani za otroke in mladino več kot petdeset knjig. Njene zgodbe so empatične in zelo berljive. Mladinski roman 130 utripov na minuto je bil leta 2020 uvrščen v zbirko najboljših mednarodnih otroških in mladinskih knjig, ki ga vsako leto pripravlja Mednarodna mladinska knjižnica v Münchnu – med Bele vrane. V slovenskem prevodu je knjiga izšla v zbirki Z(o)renja+.
Objavljeno: 25.11.2022 17:25:05
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:51:09
Odkar so me odpustili iz bolnišnice, se zdaj prvič pogovarjam z botoksičnim psihiatrom. V ordinaciji ima neobičajne slike. Pri drugih zdravnikih so tople, barvno uglašene, ena od njegovih pa izstopa. Ogromna fotografija, posnetek od blizu, usta, smehljaj, zobje in ustnice. Vse je perfektno, ampak med sprednjimi zobmi je zelena črtica.
»Ti je všeč?« me vpraša.
»Ja,« rečem in nagnem glavo.
»A si po tistem v šoli imela še kakšen napad tesnobe?«
»Ja, v zadnjem času pa ne.«
»Saj veš, kaj mislim, ko rečem napad tesnobe, ja?«
»Ja.«
Če prav pomislim, jih je bilo najbrž pet. Začelo se je seveda tiste novembrske noči, potem sem malo pozneje zamočila v šoli, nato so sledili še trije, ko je malo manjkalo do vinilnih tal. To so hudi napadi. Je pa še en kup drugega, kar težko mečem v isti koš.
»V zadnjem času sem bila na to manj pozorna,« rečem.
»Sliši se dobro,« reče.
»Ampak to še ne pomeni, da nimam simptomov.«
»Se bojiš novega?«
»Novega?«
»Napada?«
»Ne, v bistvu niti ne.«
»Torej se ne bojiš oditi iz hiše?«
Pomislim na tek, pomislim na Vickyjin klub, na najino vožnjo z avtobusom v prometni konici, pomislim na Gilian Brown.
»Ne.«
»Torej se stvari dobro razvijajo.«
(Str.: 90-91)
in nato