Sonce Petovione : roman

Branko Cestnik je napisal zgodovinski roman “Sonce Petovione”, ki je v času nastanka tega zapisa že med peterico kandidatov za prejem nagrade Kresnik. Knjiga spominja na pisanje nobelove nagrajenke Olge Tarukczuk (Jakobove bukve), nekoliko po stilu in nekoliko po tem, da osvetli doslej neznana ali malo znana zgodovinska dejstva, Olga tako o frankistih, Cestnik o mitrejcih. Mitrejci so vmesna stopnja med poli in monoteizmom, verovali oz. malikovali so božanstvo Sonca oz. Sol. Branko Cestnik je Ptujčan, ki je antični Ptuj postavil za glavnega protagonista knjige. Naj vas pripravim na branje. Cestnik se je nedvomno temeljito lotil študij o svetem Viktorinu Ptujskem (+303) in drugih študij, ki jih je pridobival še iz tujih arhivov. Viri pravijo, da so prvi kristjani na Ptuj prišli že okoli leta 200. V knjigi spoznamo pot prve krščanske družine iz Nikomedije. Vse od tam pripotujejo v naselje ob Dravi. Priseljevanje prvih kristjanov naj bi bil glavni motiv pisanja romana. A knjiga je vse kaj več. Kot rečeno, se je Cestnik celostno pripravil in pri branju je kar nekaj težav, če ne uporabljamo slovarja, opisa zgodovinskih oseb, časovnice, arheoloških in literarno-filmskih referenc na koncu knjige. Sam je tako “padel not”, da je jezik in sporazumevanje iz tega časa povsem posvojil. Težko bomo brali tudi, če ne vizualiziramo, izgubimo nit, mogoče celo, če ne poznamo nekaj osnovne zgodovine in če se z dušo in telesom ne prestavimo na maketo, ki jo pincetno sestavlja pisec. Za pomoč sta nam tudi zemljevida na notranjih listih. Pri pincetnem delu je pisatelj tako temeljit, da se počutimo, kot bi hodili po 3D igrici, imeli na voljo zgodovinsko kuliso, kjer so vsi ti vojački, plemena različnih barv in verstev, prodiranje rimske vojske in raznolike medsebojne vojne. V igri so tudi različne pasti; od kuge, politike, vojn, spletk, cesarske norosti. Na kakšen način si ogrožen, je odvisno od tega, kakega stanu si; ali suženj, vojak, pa kakšen poklic imaš; si kamnosek, sirarka ali branjevka, pa seveda je odvisno od bogov in poguma. Spoznamo tri glavne junake. Vsi poskušajo na Ptuju pognati korenine, kljub različnim kulturnim in religijskim ozadjem. Imajo tudi različen odnos do cesarstva. To so: upokojeni rimski stotnik, vojak, ki si tu izvoli lepotico, z njo pa tudi dobi otroke, se ustali, nubijski suženj, ki hodi na delo v pohorske kamnolome in kot že rečeno, krščanska grška družina iz Nikomedije. Kako bodo vsi ti migranti sobivali s staroselci? K 3D ali 4D občutku prispeva poznavanje in orisovanje poganstva, praznoverja, malikovanja, takratnih vraž, obredov, templjev, opisi čaščenje sonca in drugih božanstev, slavljenje nedelje kot sončev dan. Tu so natančni opisi jedi, pijač, oblačil, rastlinja, živali, navad, poklicev, izumov, arhitekturno in siceršnje vzdušje na takratnih ptujskih ulicah in prometa po reki Dravi. Tudi Drava je svoje božanstvo kot vse naravne sile Mitrejcev. Lokalno Hajdinsko-Ptujsko je tudi čaščenje materinskega božantva- Vzvišene Dojilje. Spoznamo rivalstvo med Emono, Celejo in Petovio, prestižne trodnevne konjske dirke. Spoznavamo tudi rimska imena drugih krajev ali pa se jih spomnimo še iz osnovne šole. Spoznavamo politično in mestno ureditev, mestni svet, forum, takratne politične manipulacije, odnos do žensk. Kristjani od poimenovanja brezbožneži prehodijo tudi pot do – od cesarja priznane vere in začetka pokrščevanja. Tako izrisane podobe kakega mesta in življenja v njem še ni bilo v našem prostoru, mogoče Bobri, slikovitost romana ponuja ogromno materiala za scenarij in snemalno knjigo, pa za prvi tak slovenski film, spektakel. Ko zaključite z branjem knjige (500 strani), bo obisk Ptuja, našega najstarejšega celinskega mesta, zagotovo prva, prava in logična posledica.