Ni prostora za prasce : kako ustvariti civilizirano delovno okolje in preživeti v takem, ki to ni

Robert Sutton, priznan ameriški strokovnjak za menedžment, ljudi, ki se na delovnem mestu obnašajo kot bleferji, kričači, egoisti, tirani, megalomani, grebatorji, hinavci, manipulatorji, ljubosumneži, lažnivci, zahrbtneži ipd. označi preprosto kot “asshole”, za kar je slovenska prevajalka izbrala izraz “prasci”. Raziskave delovnih okolij, kjer tovrstni prasci jemljejo veselje in voljo do dela drugim članom kolektiva in jim lahko povzročijo neizmerno trpljenje, se je lotil resno in temeljito. Opravil je na tisoče intervjujev, v knjigi navaja tudi celo vrsto znanstvenih raziskav in statističnih podatkov, ki se sicer nanašajo bolj na gospodarska podjetja, področje ekonomije in managementa, no, morda tudi na kulturo ali vsaj na filmsko industrijo, kjer vemo, da se obračajo veliki denarci. Med drugim omenja na primer Steva Jobsa, pa tudi neprimerno vedenje nekaterih slovitih režiserjev in filmskih ustvarjalcev. Piše o tem, koliko ljudi na delovnih mestih doživlja trpinčenje, mobing, izkoriščanje, neprijaznost, zaničevanje, posmehovanje, obrekovanje, opravljanje, laži, namigovanja, podtikanje, metanje polen pod noge, ignoriranje, ustrahovanje, poseganje v zasebnost in podobno. Naslov knjige se mogoče zdi simpatičen, razbremenjujoč, smešen in provokativen, vsaj tistim, ki v službi nezasluženo, po krivici trpijo. Napisana je duhovito, nekaj izvemo tudi o tem, kako odpraviti tako prašičje vedenje in vzpostaviti vzdušje spoštovanja in zaupanja. Lahko tudi rešimo test in izmerimo, koliko smo sami prasci. Avtor realistično pravi: Vsak je kdaj prasec, tudi vi in jaz. Tako loči občasne prasce, ki jim film poči vsake toliko, in potrjene prasce, ki so taki večino časa in dolgoročno škodijo uspešnosti podjetja, žrtve pa lahko privedejo tako daleč, da zbolijo, pristanejo na psihiatriji ali storijo samomor. V najboljšem primeru zamenjajo službo, a še vedno niso varni pred obrekovalci. Navadno so to najboljši delavci, ki bi jih bil vesel vsak pameten delodajalec. Potrjeni prasci se večino časa obnašajo kretensko, pravi avtor, ali pa si izberejo eno ali nekaj žrtev in se na njih izživljajo. V zadnjem poglavju, ki ga sicer ni nameraval napisati, a je to storil na prigovarjanje prijateljev, piše o tem, da je koristno v kolektivu obdržati enega ali dva prasca, saj naj bi to povečalo uspešnost oziroma produktivnost podjetja. V stilu: Pustimo proste roke grebatorjem, ritoliznikom, komolčarjem itd. Kaj pa je to takega, če vodilni izkoriščajo svoj položaj ali si pripisujejo dosežke drugih. Če vas knjiga zanima ali se čutite osebno nagovorjeni, jo le vzemite v roke. Sicer pa vas avtor vabi, da mu po elektronski pošti pošljete svoje izkušnje. Lahko seveda začnete tudi zbirati gradivo za svojo knjigo ali pisati dnevnik. Slovenske izkušnje bodo za naše okolje verjetno bolj zanimive in zbrane v knjigi se bodo morda celo prodajale za med, kot vroče žemljice ali kar oboje. Pa tudi če ne, vsaj dolgčas vam ne bo (če boste sploh zdravi in pri pameti doživeli upokojitev), ko boste raziskovali, preučevali literaturo, zbirali gradivo na terenu, zapisovali in urejali zgodbe. Morda bodo nekateri ob branju vašega dela postali bolj občutljivi za trpljenje drugih, prascem pa itak ni pomoči. Nikakor pa jim ne smete pustiti, da vas razvrednotijo ali, Bog ne daj, čisto dotolčejo. Obdajte se z dobrimi prijatelji in prasce pustite pri miru. Vaše življenje je veliko preveč dragoceno, da bi “bisere metali svinjam”, kot piše že v Svetem Pismu.




Prevod dela: The no asshole rule. , 3.000 izv., Bibliografija: str. 193-195. , Kazalo.