Zvezde bodo ugasnile, če povem jim svojo zgodbo

Mladinski roman Bogdana Novaka govori o trpljenju begunskih družin. Skozi prvoosebno pripoved mladega Haruna spremljamo beg družine Hallaj iz Sirije (Alepa) preko različnih držav do Ingolstadta v Nemčiji. Pot do Nemčije jih vodi tudi preko Slovenije. Harun ima sicer še mlajšega bratca, s katerim se igrata na ulicah Alepa, dokler v državi ne izbruhne državljanska vojna. Pred vojno z družino zbežijo novemu, boljšemu življenju naproti. Pot je naporna in težka, na njej umre tudi Harunov bratec. Na eni strani gre za izjemno krutost, ki jo begunci doživljajo na poti, na drugi strani pa so jim nekateri ljudje vseeno pripravljeni pomagati. Cena, ki so jo plačali za boljše življenje brez vojne, je bila zelo velika. Izgube otroka oziroma brata nikoli ne preživiš. Vseeno pa jih v Nemčiji čaka boljše in lepše življenje od vojne in streljanja na vsakem koraku. Tudi v Siriji je umrlo veliko otrok, od ulice, v kateri so včasih stanovali, ni ostalo nič. Na poti in tudi sicer v življenju jim je pomagalo, da so se med seboj razumeli, da niso obupali ter da so verjeli, da obstaja tudi lepše in boljše življenje. Ko prebiramo knjigo, kar ne moremo verjeti, kaj vse so ljudje v življenju zmožni prestati in kako kruti smo lahko ljudje drug do drugega. Opomin, kaj vse se okoli nas dogaja, pa se ne bi smelo. In ja, kot pravi neka pesem: “… zvezde bodo ugasnile, če povem jim svojo zgodbo; vse bodo zbledele, zvezde bodo se utrnile, morje se bo izsušilo in mladi bodo osiveli.” Včasih je življenje res tako grozno, da lahko svoje občutke opišemo samo s svojimi ali tujimi verzi, ki omogočajo izražanje s pomočjo prenesenih pomenov.