Mojtek
Žanr | spomini |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2019 |
Založba | Grahovac |
Ilustracije |
Matjaž Fuchs |
Ključne besede | Spomini, Šport, Tek |
Žanr | spomini |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2019 |
Založba | Grahovac |
Ilustracije |
Matjaž Fuchs |
Ključne besede | Spomini, Šport, Tek |
Neil Armstrong je menda nekoč rekel: »Verjamem, da nam je dobri Bog odmeril število srčnih utripov in naj bom preklet, če bom svoje porabil za tekanje po ulici gor in dol.«
Marjan Žiberna, nekdaj atlet, ki se je profesionalno ukvarjal s tekom na srednje in dolge proge, se morda s tem ne bi strinjal. V svoji knjigi Mojtek nas nevsiljivo in sproščeno popelje v čase, ko še ni bilo moderno teči in postreže s kolažem utrinkov in zgodb, ki so tako ali drugače povezane s tekom.
Humorno obarvane zgodbe, ki jih posrečeno dopolnjujejo karikature Matjaža Fuchsa, so več kot samo spomini. Tek je bil dolgo časa avtorjeva velika strast, a sčasoma je postal pomemben predvsem zaradi zgodb in ljudi, ki so bili in so še povezani z njim. Prav to je tisto, kar približa tek tudi tistim, ga spremljajo samo od daleč.
Objavljeno: 02.06.2020 11:43:25
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:41:34
V časih, ko se ljudje, ki niso nikoli nikjer zares poskušali iti do svojih skrajnih meja in zato nikoli niso trdo trčili vanje, zaklinjajo, da je vse mogoče, če se le hoče, se ni lahko soočiti z lastnimi omejitvami. Človek si težko prizna, da za njegov neuspeh ni krivo to, ker si ne bi dovolj zagnano in vztrajno prizadeval, da bi dosegel svoje cilje, ampak da tako visokih ciljev, kot si jih je zastavil, kljub vsemu garanju kratko malo ni zmožen doseči. Lažje je zvračati krivdo za neuspeh na okolje, slabe razmere…
Sam sem postal in ostal klubski tekač, kot pravijo Angleži. Kakšen naslov državnega prvaka med mladinci in člani, nastopi po blagopokojni Jugoslaviji, na mitingih in cestnih tekih po bližnji Italiji in včasih Avstriji, tu in tam tudi v kakšni bolj oddaljeni državi – vse to ne more spremeniti dejstva, da sem bil kljub vsem prizadevanjem klubski tekač in nič več. Bil sem prvi na vasi, daleč od zadnjega v mestu, a svojih velikih ciljev, kot so se mi izrisovali v otroškem prepričanju, da je vse mogoče, če se le dovolj priganjaš, nisem dosegel.
str. 36